Radost ljubezni in tektonski premiki

M. B., Radost ljubezni in njeni tektonski premiki (Vir: Časnik)

Z apostolsko spodbudo Amoris laetitia (Radost ljubezni) papež Frančišek ponovno preseneča ne zgolj z vsebino, pač pa tudi s svojim značilnim (temperamentnim) slogom njene predstavitve. Ta vključuje edinstven pristop, ki razoroži tako pričakovanja konzervativcev, ki so že pred objavo stopili na okope »obrambe nauka« (z objavo svojih pogledov in celo knjig) kot liberalcev, katerih pričakovanja so po papeževem mnenju premalo utemeljena in premišljena: »Razprave po medijih, v določenih publikacijah in celo med cerkvenimi služabniki, se raztezajo od neskromne želje po popolni spremembi brez zadostnega razmisleka ali utemeljitve do pristopa, ki bi vse rešil z uporabo splošnih pravil ali izvajal pretirane sklepe iz določenih teoloških razmislekov« (AL 2).

Ob objavi te vsebinsko zelo izzivalne spodbude preseneča molk ali vsaj izjemna redkobesednost tako katoliških kot tudi drugih medijev. Če je v tujih medijih mogoče za razliko od naših zaznati vsaj nekaj bistvenih vsebinskih poudarkov spodbude (kar dokazuje, da so jo novinarji in katoliški komentatorji prebrali), se zdi, da je pri nas ne pastoralni delavci ne novinarji pravzaprav sploh niso umestili med svoje obvezno branje. Sicer ne bi bili priča izjavam prvih kot so, da slovenska Cerkev z obravnavo spodbude v prihodnjem pastoralnem letu prehiteva po desni in podobno. Ali pa vprašanju novinarja papežu Frančišku na poti z otroka Lezbos, ki je namesto, da bi si dokument prebral ali vsaj poiskal poznavalce, ki bi o slednjem imeli kaj povedati, raje vprašal kar papeža, če dokument sploh prinaša kakšne spremembe. In ta mu je v svojem značilnem slugu hudomušno odgovoril: »Rekel bi, da ja! Seveda, odgovor je preveč kratek. Vsem vam priporočam, da preberete predstavitev kardinala Schönbrona, ki je velik teolog… V tej predstavitvi bo vaše vprašanje našlo odgovor. Hvala!« In kaj je med drugim kardinal Schönbron dejal ob njeni predstavitvi? Dokument je označil kot »lingvistični dogodek« in pripomnil, da »se je nekaj spremenilo v cerkvenem govoru«. Nato pa dodal še misel o družinah: »Moje veliko veselje ob tem dokumentu je, da na dosleden način presega površinsko, zunanjo in očitno ločitev med ‘urejenimi’ in ‘neurejenimi’ ter vse skupaj postavlja pod skupno postavko evangelija.«1

Molk ob izidu spodbude pač resnično preseneča. Koliko debat na to temo je bilo v teku zbiranja odgovorov glede razposlanih vprašalnikov in ob poteku same sinode, ko pa imamo dokument pred sabo (resda v tujih jezikih), se nam ga ne zdi vredno vzeti v roke ali pa nas njegova vsebina in način, na katerega je posredovana, tako preseneti, da nam zmanjka besed. Skoraj štirinajst dni po objavi v slovenskih katoliških medijih tako še ni mogoče zaslediti resnega prispevka o njeni vsebini, kaj šele o tem, kaj bo za Cerkev pomenila njena konkretizacija. In mislim, da bo ta predstavljala izjemno velik izziv. Naloga, ki jo ta dokument z »logiko pastoralnega usmiljenja« postavlja duhovnikom bo vsekakor izjemno zahtevna. A več o tem v nadaljevanju.

V uvodnih poglavjih spodbude papež razmišlja o lepoti zakona in družine ter neolepšano spregovori o najrazličnejših izzivih, s katerimi se te srečujejo v svojem vsakdanjem življenju. Srž sprememb, ki jih dokument prinaša, pa je razviden iz papeževega zelo premišljenega in izjemno realnega pogleda na zakon in družino z vsemi pastmi in težavami, s katerimi se ta sooča ob idealu zakona, ki ga pogosto ne zmore več doseči. »Mnogi ljudje čutijo, da sporočilo Cerkve o zakonu in družini ne odraža jasno Jezusovega oznanjevanja in odnosa, ki postavlja zahteven ideal, a obenem nikoli ne neha izkazovati sočutja in bližine krhkosti posameznikov kot sta Samarijanka ali žena, zasačena v prešuštvovanju.«

To seveda ne pomeni, da se Cerkev odpoveduje idealu krščanskega zakona in družine, saj papež v spodbudi tega pogosto izpostavlja. Tudi v osmem poglavju, ki zadeva ranjene družine, odločno poudarja, da se je treba bolj kot s polomi zakona in družine ukvarjati s tem, kako slednje preprečiti in pare dobro pripraviti na to, da se bodo temu idealu lahko bližali. Obenem pa prepoznava, da je ta ideal za zakonce in družine pogosto težko dosegljiv ali celo nedosegljiv (AL 307).

Papež zato pravi: »Biti moramo ponižni in realistični, zavedajoč se, da je občasno način, na katerega smo predstavljali krščansko vero in obravnavali druge ljudi, pripomogel k današnji problematični situaciji. Potrebujemo zdravo mero samokritike. … Včasih smo … predlagali veliko preveč abstrakten in skoraj umeten teološki ideal zakona, ki je zelo oddaljen od konkretnih situacij in praktičnih možnosti resničnih družin. Ta pretirana idealizacija, posebno kadar nismo uspeli vliti zaupanja v Božjo milost, ni pomagala k temu, da bi postal zakon bolj zaželen in privlačen, ampak prav nasprotno.« (AL 36).

Papežev »lingvistični dogodek, kot ga opisuje kardinal Schönbron, doseže svoj vrh v osmem poglavju, v katerem spregovori o pastoralnem pristopu k družinam, ki so na različne načine ranjene. Proti v Cerkvi prepogosto farizejskemu pogledu na moralna vprašanja, papež v slednjem nastopi z zelo ostrimi izjavami o katoliški pastoralni stvarnosti, ki jih preveva evangeljska modrost in Jezusov sočutni pogled. Ta ranjenega človeka nikoli ne obsoja, ampak ga tam, kjer je, spodbuja in potrpežljivo vabi k doseganju vedno večje podobnosti idealu zakona in družine.

Ob tem ne varčuje s samokritiko dosedanjega pristopa Cerkve k vprašanjem zakona in družine, ki je po njegovem mnenju v dobršni meri pripomogel k stanju, kakršnemu smo priče. Sam duhovnike in pastoralne delavce vabi k »usmiljenju in pastoralnemu razločevanju v situacijah, ki niso popolnoma skladne s tem, kar predlaga Gospod« (AL 291). Papež uporablja tri zelo pomembne glagole: voditi, razločevati in vključevati, ki so temeljnega pomena pri naslavljanju šibkih, kompleksnih ali neurejenih situacij.

Papež jasno pravi, da se duhovnik, »kar zadeva ljudi živeče v neurejenih situacijah, ne sme zadovoljiti s preprosto uporabo moralnih zakonov, kot da bi bili ti kamni za metanje v življenja ljudi. To bi govorilo o zaprtosti srca nekoga, ki je navajen skrivati se za učenjem Cerkve in ki ‘sedi na Mojzesovi stolici in težke primere in ranjene družine občasno sodi vzvišeno in površno.’« Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin je po Frančiškovem mnenju mogoče, da »v objektivno grešni situaciji – ki morda ne pomeni subjektivne krivde ali popolnoma subjektivne krivde – lahko oseba živi v Božji milosti, ljubi in tudi raste v življenju milosti in dobrote, medtem ko od Cerkve prejema pomoč, ki ji pri tem pomaga. V določenih primerih to lahko vključuje pomoč zakramentov.« Zato papež spominja duhovnike na to, naj spovednica ne bo mučilnica, ampak kraj srečanja z Gospodovim usmiljenjem (Veselje evangelija, 44) in da evharistija ni »nagrada za popolne, ampak učinkovito zdravilo in hrana za šibke (n.d., 47) (prim. AL 305).

Celotni pomen poglavja in duh, ki ga papež Frančišek želi dati pastoralnemu delu Cerkve, je dobro povzet v sklepnih besedah: »Vernike, ki se znajdejo v zapletenih situacijah, spodbujam, da zaupno govorijo s svojimi pastirji ali drugimi laiki, ki so svoje življenje posvetili Gospodu. Morda v njih ne bodo vedno srečali potrditve svojih lastnih idej in želja, zagotovo pa bodo prejeli nekaj luči, da bodo lahko lažje razumeli svojo situacijo in odkrili pot osebne rasti. Tudi pastirje Cerkve spodbujam, da jih poslušajo z občutljivostjo in vedrino, z iskreno željo razumeti njihovo prošnjo in njihov pogled, da bi jim pomagali živeti boljše življenje in prepoznati njihovo lastno mesto v Cerkvi« (AL 312).

Upam si trditi, da po objavi te spodbude Cerkev zagotovo nikoli več ne bo takšna kot je bila v zadnjih stoletjih. Papež si namreč ni naključno nadel imena Frančišek. Tektonski premik v načinu razmišljanja, ki ga najdemo v vseh njegovih delih, posebno pa še v tem zadnjem, vsekakor dokazuje, da se ne bo zadovoljil z dokaj enostavnimi (pogosto pravno enoznačnimi) rešitvami problemov, ampak bo njegovo merilo nič manj kot zahtevnost uresničevanja evangelija. To pa je seveda izjemno težko in zahtevno, še posebno za »popolne«.

Z apostolsko spodbudo Radost ljubezni človek tudi v praksi postaja pot Cerkve, ne samo v izbornih besedah, ne le v svoji popolnosti, ampak tudi v svoji ranjenosti. Neskončno dragocen in ljubljen preprosto zato, ker je Božji otrok. Vprašanje je samo, če bomo ne le pastoralni delavci, pač pa vsi kristjani v svoji lastni ranjeni resničnosti, to sporočilo znali in zmogli razumeti ter ga živeti. Papež Frančišek jo povzame z naslednjimi besedami osmega poglavja: »Včasih v svoji pastoralni dejavnosti težko najdemo prostor za Božjo brezpogojno ljubezen. Usmiljenju dajemo toliko pogojev, da ga izpraznimo njegovega konkretnega pomena in resničnega smisla. To je najhujši način razvodenenja evangelija« (AL 311). Vsekakor besede, o katerih je vredno v ponižnosti in prepoznavanju lastne majhnosti in oddaljenosti od »ideala« resno razmisliti.

Prvič objavljeno na blogu Pogled od znotraj.

2017-03-19T18:19:37+01:0020. 04. 2016|