Pričevanje ljubezni in prijateljstva

Judy Landrieu Klein, Nepričakovani dar: Kako me je neznana svetnica učila o ljubezni in prijateljstvu (Vir: Aleteia)

Njeno glasno korakanje po kapeli je dnevno naznanjalo njen prihod v kapelo, isti koraki so zamrli sredi prometne ceste pred letom dni, na dan, ko jo je povozil nasproti vozeči avto. Grace je bila s svojim kolesom kot vsako jutro na poti v našo župnijsko cerkev, da bi jutro preživela med kapelo adoracije in cerkvijo, preden bi odšla na bližnje pokopališče, kjer je molila za duše v vicah. Nato bi se odpeljala dva bloka naprej, da bi se okrepčala s kokakolo in slaščico dokler ne bi šla k svojemu ostarelemu očetu. Praktično vsi v župniji smo Grace poznali. In njene molitvene obrede.

Policisti so dejali, da je umrla takoj. A vtis, ki ga je naredila na naša srca, ne bo nikoli umrl.

Grace sem prvič srečala v naši mali kapeli. Bila sem popolnoma osupla nad njenim neurejenim izgledom in nesnago, ki se je dolgo nabirala na njenem telesu in oblačilih. A kar je res pritegnilo mojo pozornost je bilo to, kako je Grace molila, potem ko je pokleknila pred ogromnim mozaikom Naše Ljube Gospe Nenehne pomoči, ki krasi steno kapele – naglas in brez filtra.

»Marija, ti si tako lepa in jaz tako grda«, je momljala, ne da bi se zavedala, da vsi drugi molivci v kapeli slišijo njeno najbolj intimno molitev. »Tako rada te imam, Marija,« je nadaljevala. »Nobenih prijateljev nimam, a ti Marija, si moja prijateljica, in tako rada te imam.«

Ko sem nenamerno videla v Gracieno dušo, je moje srce vztrepetalo, počutila sem se kot vsiljivka in sem si hotela pokriti svoja ušesa. A ona je nadaljevala, ne meneč se za vse okoli sebe. »Popoldne te spet pridem pogledat, Marija. Tako lepa si. Tako rada te imam.«

Nato je šla skozi vrata kapele, da bi nadaljevala svojo pot skozi lesena cerkvena vrata, kjer je pridrsala do ladje k oltarju Naše Gospe, da bi spet z njo od blizu in osebno spregovorila.

Dan za dnem sem gledala isti prizor, Grace je postala del tako kapele za adoracijo kot cerkve. Njene dnevne molitve so postale litanije vseh vrst, vedno pa so vključevale stalni refren: »Tako lepa si, Marija,« in »Tako rada te imam.«

Nekaj časa zatem sem opazila, da je Grace ostala v cerkvi tudi pri maši, in opazila sem, da se je v majhnem občestvu vsakodnevnih obiskovalcev maše, ki so se z njo spoprijateljili, začela počutiti vedno bolj doma.

Nekega dne me je Gospod nagnil k temu, da sem se ji predstavila, zato sem stopila do nje in ji ponudila roko. Kakih deset minut sva klepetali pred kapelo ob njenem modrem kolesu s plastično, z rožami okrašeno košaro. Od takrat sva bili prijateljici.

Povedala mi je, da živi s svojim 90 let starim očetom in ima dva odrasla otroka – sina in hčer. Oba sta bila dobra otroka, oba imata dobri službi in ob vikendih jo vedno obiščeta. Povedala mi je, da njeno življenje ni bilo lahko, večino ga je preživela v sedaj zaprti bolnišnici za duševno oblne. Tja je odšla, ko je »začela slišati glasove«. Tam je ostala dokler pred nekaj leti bolnišnica ni zaprla svojih vrat.

Povedali sem ji, da sem se na novo poročilo – da sem pred leti ovdovela in da sem svojega sedanjega moža, Marka, srečala v kapeli adoracije. Povedala sem ji o svojih petih otrocih in jo prosila, naj moli za številne potrebe, ki jih imajo. Izmenjali sva si še kakšno vsakdanjost, nato pa je sedla na kolo in se odpeljala dva bloka naprej. Potem sva govorili skoraj vsak dan, a nikoli mi ni pozabila reči: »Danes si pa tako lepa! Všeč mi je tvoja majica!«, preden je vprašala: »Kako so otroci?«

Nekega dne, ne dolgo pred tem, ko je Grace umrla, je vstopila v kapelo ko sem molila. Pokleknila je pred mozaik Naše Gospe in začela v svojem običajnem stilu naglas moliti. Toda tokrat me je to, kar je prišlo iz njenih ust popolnoma osupnilo.

»Hvala ti, Marija, za moja prijatelja Marka in Judy« je začela. »Tako ljubka sta. Prosim te, blagoslovi ju in jima daj srečno življenje,« je nadaljevala. »Tako rada te imam, Marija. Prosim, blagoslovi moja prijatelja, Marka in Judy in jima daj srečno življenje.«

Ko je molila, so se mi ulile solze … Imela me je za prijateljico in tudi jaz sem jo vzljubila.

Počivaj v miru, draga Grace…

Več na: https://aleteia.org/2016/09/08/amazing-grace-how-an-unknown-saint-taught-me-about-love-and-friendship/

2017-11-07T10:23:14+00:0023. 10. 2017|