Poznate moč poročnega prstana?

Poznate moč poročnega prstana? (Vir: Aleteia)

Če ga nosite ves čas, je zelo dobra obramba pred zlom.

Čeprav so bili poročni prstani del poročnega obreda od antike, krščanska simbolika preprostemu obročku iz srebra ali zlata daje veliko večji pomen.

Gotovo so Judje in Rimljani – in tudi drugi poganski narodi – poznali navado, da je ženin svoji bodoči ženi na mezinec nataknil prstan, toda ta prstan je imel drugačen pomen. Bil je znamenje zaupanja, replika njegovega osebnega prstana ali pečata, ki ga je mož nosil na svojem palcu in s katerim je žigosal svoja osebna pisma in pogodbe. Navada je bila bolj prisotna pri premožnejših kot pa pri preprostih ljudeh.

Kakorkoli, drugače je, ko moški in ženska katerega koli družbenega razreda na svoj poročni dan izmenjata poročna prstana in si ga nadeneta na prstanec na levi roki, ki je zraven sredinca (ta se v španščini imenuje corazón oz. »srčni prst«), prsta, v katerem najmočneje čutimo bitje svojega srca; to simbolizira ljubezen, ki mora ostati pridržana Bogu.

Morda se sliši zelo romantično in celo sentimentalno, a to je izročilo, ki se je v tej obliki rodilo v Evropi v 6. stoletju in se razširilo po vsem svetu, tako da si tudi danes neveste in ženini različnih religij in kultur izmenjajo prstane, ko se poročijo in si ga namestijo na levo roko na prst, ki se povsod imenuje prstanec.

V nekaterih deželah prstane imenujejo »zaveza«, zanje je značilno, da jih v cerkev slovesno prinese otrok na majhni blazinici. Med obredom duhovnik prstana blagoslovi in ju pokropi z blagoslovljeno vodo. Takoj zatem povabi ženina in nevesto, da prstana nadeneta drug drugemu na prst in pri tem ponovita zaobljubo predanosti, ljubezni in zvestobe.

Seveda ta obred ni obvezen, niti njegovo umanjkanje ne bi pomenilo, da je bil zakon neveljaven. Kljub temu ta obred – povzdignjen z nadnaravno slovesnostjo bogoslužja, ki ga je oblikovala samo Cerkev v večjo Božjo slavo in v utrditev zakonske ljubezni, polneje izraža vzajemno zavezo para.

Dejansko poročni prstan lahko postane pristni zakramental, kot je »prstan pastirja« ali »prstan ribiča«, ki ga »novi papež nadene potem, ko je bila po konklavu razglašena njegova izvolitev; ali kot prstani, ki ga prejmejo nekateri kleriki ali posvečeni možje in žene, od kardinalov in škofov do nekaterih redovnic.

Blagoslovljen in povzdignjen v novo stanje, poročni prstan od preprostega malega predmeta, narejenega iz kovine postane orodje življenja zaveze.

Je kot znamenje molitve Cerkve za svoje otroke, pripravlja jih naj prejmejo balgoslov in lahko ima tudi druge učinke na duhovno življenje. Ima celo moč nad skušnjavami in napadi zlih duhov, ki spodbujajo prešuštvo in nečistovanje.

Če torej poročni prstan nosimo vedno, to ni zgolj znamenje ljubezni in zvestobe, ali zakonska dolžnost, ampak tudi učinkovita oblika varstva.

Nekatera izročila pravijo, da Bog potem, ko se par poroči, določi posebnega angela, ki varuje tako sam zakon kot tudi vsakega izmed zakoncev posebej (v tem kar zadeva zakon) kot »eno telo«, kar sedaj sta. Eno telo je tisto, kar sta moški in ženska bila, ko je Bog ustvaril Evo iz Adamovega rebra; sedaj znova postaneta eno telo, po zakonu, dokler ju ne loči smrt in postaneta kot angeli v nebesih (prim. Mr 12,25).

Članek je prvotno objavil Gaudium Press in je delo Antonia Borda.

Več na: https://aleteia.org/2017/06/07/do-you-know-the-power-of-the-wedding-ring/

2017-09-18T10:32:27+00:0020. 06. 2017|