Post vzhajajoče dobrotljive luči

Margharet Rose Realy, Post vzhajajoče dobrotljive luči (Vir: Aleteia)

Pred nekaj desetletji sem, ko sem bila zaposlena v velikem rastlinjaku, srečala prijetno gospo, ki je bila 12 let moja sodelavka in v njeni družbi mi je čas hitro minil. Pogosto sva delali skupaj v plastičnih rastlinjakih z aluminijastimi rebri, ki so bili za prodajalno. Ti rastlinjaki so bili najbolj vroči izmed vseh dvajsetih, nizki in z nezadostnim zračenjem.

Vsako pomlad sva po 50 ali več ur na teden … posadili več kot stotine trajnic, napolnili tisoče pladnjev s semeni in milijonkrat na dan pripognili svoja hrbta, ko sva rastline prestavljali z delovne mize na tla.

Ker sva uporabili popust za zaposlene, sta bila najina domača vrtova velika in lepa. Potenje v rastlinjaku sva nadaljevali s potenjem v najinih vrtovih. Od pomladnih popkov, ki so kukali skozi sneg do krizantem v jeseni, sta bila najina vrtova vso sezono polna nebrzdanih barv.

Radi sva imeli svoje delo. Nekoč sva bili močni in krepki.

Nedavno sem izvedela, da se je morala moja prijateljica pred nekaj meseci odseliti z doma. Medtem, ko sem se peljala v bolnišnico, me je stiskalo v grlu, ko sem ugotovila, da ne bo izkusila velike noči na svojem vrtu. Za vrtnarja je ta največja izmed vseh nedelj neke vrste hortus divina (božanski vrt, op. p.)  – ko vse stvari vstajajo od mrtvih.

V negovalni sobi veliki osemkrat osem metrov sem sedla blizu moje prijateljice. Imela je kemoterapijo, za katero so rekli, da zdravi njenega raka in pomaga tudi pri treh kapeh, ki jih je preživela. Komajda je lahko hodila, zaradi delno paraliziranega grla – čeprav je govorila jasno – je morala imeti cev za hranjenje. Čeprav je bila krhka, posledic kapi nisem opazila – nobenih povešenih udov ali obraznih nepravilnosti – in njena misel je bila jasna, bila je bistra kot vedno. Ima dneve, ko je bolečina tako huda, da zdravljenje povzroči, da je praktično v komi. Prijateljičine svetlo modre oči so mirno gledale name z obrazom, ki je bil zaznamovan s trpljenjem. Pogledala sem jo nazaj s sočutjem in brez pomilovanja. Saj sva kristjanki.

Kot ženski določene starosti sva prišli do točke, ko objemava svojo umrljivost in hkrati vstajava v večnost. Druga drugo (in najina zakonca) sva gledali, kako vstopajo v Deželo Ugašanja, ki jo dosežemo šele po potovanju po dolgih in grenkosladkih stezah.

V tem postu, daljši dnevi, ki prinašajo pomladi novo življenje in novo rast moji prijateljici prinašajo nekaj povsem drugega kot meni. Bliže kot jaz je vedno svetlejši luči in sama hrepenim po bližini, ki jo bo ona kmalu spoznala.

Več na: http://aleteia.org/2016/03/06/a-lent-of-increasing-kindly-light/

 

2017-04-03T11:35:41+00:0028. 03. 2017|