Pet načinov, na katere hudič napada v postu

s. Theresa Aletheia Noble, Pet načinov, na katere hudič napada v postu (Vir: Aleteia)

In Gospod je rekel satanu: »Glej, vse, kar ima, naj bo v tvoji roki, le nanj ne izteguj svoje roke!« (Job 1,12)

Za vas ne vem, sama se, odkar sem se vrnila v Cerkev, v postu počutim kot Job. Počutim se kot da bi Bog malce spustil hudiča z verige in v mojem duhovnem življenju povzročil kaos.

Jezus je bil skušan v puščavi. In post je čas puščave. Po katekizmu se Cerkev »vsako leto štirideset dni v postnem času pridružuje Jezusovi skrivnosti v puščavi.« Tako je logično, da tudi mi v tem času občutimo več skušnjav. Toda Bog ne dopušča ničesar, kar ne more uporabiti v dobro: celo skušnjavo in napade hudiča lahko uporabi za naše spreobrnjenje, preobrazbo in svetost.

Tu je nekaj primerov, ki sem jih prepoznala in spodbud, ki se mi zdijo koristne. Ste tudi vi v tem postnem času izkusili katero izmed teh skušnjav?

 

  1. Skušnjava raztresenosti

Čistost srca pomeni želeti si eno stvar. (Soren Kirkegaard)

Post lahko hitro vodi v to, da si naložimo preveč stvari hkrati in obenem ne opravimo nobene. Hudič nas hoče bodisi utopiti v pokori ali takoj spodbuditi k temu, da obupamo in odnehamo. Post nas mora pripeljati bliže k Bogu, ne k našim dejavnostim, ne glede na to, kako dobre namene imamo.

Bolje je Boga prositi, da nam pomaga osredotočiti se na eno ključno stvar in ga nato kljub padcem prositi za milost vztrajnosti.

 

  1. Skušnjava obsojanja

Napuh je angele spremenil v hudiče, ponižnost naredi ljudi za angele. (Sveti Avguštin)

Če smo po naravi bolj disciplinirani ali odločni kot tisti okoli nas, imamo skušnjavo, da bi post preživeli v presojanju sebe kot boljšega v primerjavi z drugimi. To je točno tisto, kar si hudič želi. Želi si, da bi mislili, da smo boljši kot drugi ljudje in da bi rastli v napuhu, kar je tisto, kar bi morali v postu obžalovati.

Če imamo to težnjo ali jo v tem postu izkušamo, je najboljši protiukrep, da izberemo pokoro, ki jo je nemogoče doseči v polnosti in to kljubuje naši težnji k ponosu. To nam pomaga razumeti, da namen posta ni to, da postanemo popolni, odličnjaki, sodniki. Gre za to, da spoznamo, da smo celo z naravnimi darovi, ki nam jih je Bog dal, še vedno grešni in da zelo potrebujemo milost.

 

  1. Skušnjava po samopoboljšanju

Post lahko hitro vodi v prizadevanje za izgubo teže ali končanje neke slabe navade, ki nas je pričela jeziti, namesto, da bi nas približal Bogu. In hudič si želi, da bi se v postu vse vrtelo okoli nas. Toda post ni namenjen temu.

Post je … ko si tri tedne prizadevaš delati nekaj težkega, izbiraš žeblje in trnovo krono ljubezni… Nato pa Jezusa izdaš za par srebrnikov, tolažbo sebične ljubezni. In v tem trenutku padeš na kolena, dvigneš svoje roke k nebu in rečeš: »Gospod, tega ne zmorem sam! Gospod, pomagaj mi! Tako slab sem v izkazovanju ljubezni!«

Običajno nam gre dobro v tem, kako ljubimo sebe in slabi v tem, kako ljubimo druge. Zato je pomembno, da si izberemo pokoro, ki nam bo pomagala rasti v nesebični ljubezni.

 

  1. Skušnjava razdeljenosti

Odkod prihaja razdeljenost? Od hudiča! Razdeljenost prihaja od hudiča. Prosim, bežite pred notranjimi nesoglasji. (Papež Frančišek)

Razdeljenost je eno izmed hudičevih najljubših orodij. Uživa v tem, da med kristjani povzroča rivalstvo, zmedo, ljubosumje, jezo in paranojo. Hudič hoče, da gledamo druge kristjane kot sovražnika namesto, da bi spoznali, da je edini resnični sovražnik, ki je med nami hudič (in mi, kadar mu pustimo, da dela po nas).

Zato bo med postom hudič skušal zanetiti razdeljenost med kristjani v naših domovih, v naših župnijah in celo po spletu. Če v svojem materinem jeziku berete po spletu, bo v postu dobro vprašanje (pravzaprav to pride prav kadarkoli): »Ali mi to pomaga ljubiti prijatelje kristjane ali vodi v razdeljenost?«

Antonin Scalia je nekoč dejal: »jaz napadam ideje. Ne napadam ljudi.« To je značajnost. In razlikovanje, ki se je v naši družbi izjemno izgubilo. Če se to, kar berete ali pišete po spletu, osredotoča na napadanje ljudi namesto, da bi delali za edinost v krščanski ljubezni, je to lahko orodje hudiča, ki vam (in drugim) preprečuje, da bi rasli v duhovnem življenju.

 

  1. Skušnjava malodušnosti

Skušnjave, malodušnost in nemir so blago, ki jih ponuja sovražnik. (sveti pater Pij)

Hudič najbolj uživa v tem, da nas naredi tako nesrečne kot je sam. In ve, da bomo, če smo malodušni, nagnjeni k temu, da manj sodelujemo z Božjo milostjo. Tako nas med postom lahko hudič skuša, da bi obupali nad tem, da bi živeli spokorni duh tega časa. Lahko nam daje občutek, da nenehno padamo in preprosto nismo dovolj dobri za to. Dejstvo je, da v postu nihče ni »dober«. Če misliš, da si dober, potem nisi izbral prave pokore.

Ko smo torej malodušni, je to priložnost, da se Bogu zahvalimo z glasnimi kriki veselja, da nas je rešil naše hinavščine in greha. Če verujemo evangeliju, nima smisla, da bi se izgubili v malodušju. Celo v postu vemo, da je Jezus umrl, a je tudi vstal in zdaj sta nam veselje in milost na voljo, da se spremenimo. In Bogu hvala za to!

Več na: http://aleteia.org/2016/02/23/5-ways-the-devil-attacks-during-lent/

2019-03-18T09:58:16+01:0018. 03. 2019|