Papeževe postne duhovne vaje

M. Š., Postna premišljevanja, prepletena s poezijo (Vir: Družina)

Letošnja tema postnih duhovnih vaj za papeža Frančiška in rimsko kurijo je »Mesto gorečih želja. Za velikonočne poglede in dejanja v življenju sveta«. Duhovne vaje bo vodil benediktinski opat Bernardo Francesco Maria Gianni, ki je premišljevanja prepletel s poezijo Maria Luzija (1914–2005), priznanega italijanskega pesnika in pisatelja iz Firenc. Premišljevanja, ki jih je p. Bernardo Francesco Maria Gianni pripravil za postne duhovne vaje od 10. do 15. marca v Aricci črpajo navdih iz Luzijeve pesmi Zato smo tukaj iz leta 1997.

P. Bernardo Francesco Maria Gianni se je na prošnjo za vodenje duhovnih vaj sprva odzval malce preplašeno, predvsem pa z zavedanjem svoje neprimernosti, kar je papež med telefonskim pogovorom označil kot »odličen uvod za dobre duhovne vaje«. Benediktinski pater je za Radio Vatikan pojasnil: »Nisem mogel drugega kakor potrditi svojo razpoložljivost, zagotovo veselo, predvsem pa hvaležno.«

Za Cerkev je vedno pomembno, da se čuti »vžgana z ognjem Svetega Duha«

Na vprašanje, zakaj je kot rdečo nit premišljevanj izbral poezijo Maria Luzija, je odgovoril: »Predvsem zato, ker je tema, ki sem jo izbral, zares najbolje ustrezala mojemu in našemu življenju menihov, ki živijo v samostanu in so usmerjeni proti Gospodu, pred njihovimi očmi pa je ves čas navzoče tudi mesto. Mislil sem si, da bi bilo lahko koristno meniško brati napetost med našim srcem, ukoreninjenim v Gospodu, skrivnosti, bogoslužju, bratskem življenju, delu, značilnostih benediktinske izkušnje ter pogledom, usmerjenim v mesto. In ker je papež Frančišek zapisal lepe misli o iskanju Boga v lastnem mestu, sem mislil, da bi bila to lahko stična tema med upravičenimi pričakovanji papeža in njegovih sodelavcev, ki niso menihi, ter resnico mojega in našega življenja kot meniške skupnosti.« Za poezijo Maria Luzija je značilno, da zna na bistven način povedati, kaj je napetost med spominom in upanjem, med bratstvom in trajanjem sedanjosti, med določeno vdajo, ki jo pesnik izenači s skoraj ugaslim pepelom, in z možnostjo, da se pod njim najdeta ogenj in žerjavica, s katerima se lahko zaneti novo ljubezen in nove želje v življenju ljudi in državljanov.

Bernardo Francesco Maria Gianni je povedal, kako je za Cerkev vedno pomembno, da se čuti »vžgana z ognjem Svetega Duha«. Nauk papeža Frančiška je izredno jasen, ko izpostavlja »zdrav nemir«, potreben za nenehen izhod iz nas samih in za iskanje vseh tistih oseb, ki jih svet postavlja v bivanjske razmere oddaljevanja in pozabe, da bi jih znova vrnili v razsežnost »gorečega življenje«. »Ravno zato sem sprejel ta papežev izziv, da se duhovno izkušnjo nagne kot perspektivo pogleda luči, ljubezni proti stvarnosti, ki nas obdaja,« je dejal p. Bernardo Francesco Maria Gianni in ob tem spomnil na stavek »Ubi amor, ibi oculos« – kjer je ljubezen, tam je pogled, v evangeljskem pristopu, s katerim Jezus gleda mesto, srečuje ljudi in tako obišče njihovo srce. »To je pogled, ki je vključujoč, odnosen, in vodi v podelitev semen upanja za boljši svet v sedanjosti, ki jo živimo.«

Kako ponuditi nov način oblikovanja državljanske zavesti?

V enem od premišljevanj bo v ospredju tudi Giorgio La Pira (1904–1977), pomemben italijanski politik in firenški župan, s čimer želi p. Bernardo nakazati odnos med Cerkvijo in politiko ter ponuditi nov način oblikovanja državljanske zavesti: »Govoriti o mestu v resnici pomeni govoriti o ‘civitas’. In govoriti o ‘civitas’ pomeni govoriti o polis, ki se dejansko meri z nemirom, strastjo, tudi z nujno zastonjskostjo, z vrednotami, ki jih evangelij ponuja vsakemu, verniku in neverniku, ki postavi v središče temeljne tematike, kot so skupno dobro, mir, pravičnost, sprejemanje, vključevanje, pozornost do najšibkejših, posledično pa tudi nujne odločitve – upravne, politične, kulturne.«

O poeziji kot izhodišču za zbranost in molitev, o odnosu med kulturo in duhovnostjo, poetično besedo in svetopisemsko besedo je p. Bernardo Francesco Maria Gianni povedal: »Verjamem, da je onkraj vsake retorike potrebna lepota, kar velikokrat pove tudi papež. Lepota, ki ni estetika, h kateri se zatečemo pred razmišljanjem, bolečino, ampak lepota kot možnost povrnitve visoke vrednosti našega življenja in našega sobivanja. Kultura in lepota kot težnja po novi vzgoji za življenje, ki jo je Cerkev vedno spodbujala skozi stoletja meniškega življenja in izkušnje.« Kakor je dejal Benedikt XVI., ne gre za ustvarjanje novih kulturnih oblik, ampak za prepoznavanje, kako Bog, ki se je učlovečil v naši zgodovini, postaja beseda, lepota, pesem. »Človeško stanje, ki v svobodi, pa tudi v pesniški in umetnostni ustvarjalnosti odkrije podobnost tisti podobi, ki jo je Bog imel pred očmi, ko je mislil in ustvaril človeka. Gre za povrnitev naše najbolj zdrave in najresničnejše poklicanosti.«

Vir: Radio Vatikan

Foto: Vatican Media

Več na: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/postna-premisljevanja-prepletena-s-poezijo

2019-03-11T11:41:00+00:0011. 03. 2019|