Odmevi s svetovnega srečanja družin

Msgr. Stanislav Zore o svetovnem srečanju družin: Veselje pristnega srečanja (Vir: Radio Vatikan)

Smo v tednu po svetovnem srečanju družin v Dublinu in obisku papeža Frančiška na Irskem zaradi tega srečanja. Da bi začutili, koliko odmeva ta osrednji dogodek pri udeležencih srečanja, smo poklicali ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta in ga prosili, da za Radio Vatikan strne misli in doživetja s srečanja.

Svetovno srečanje družin v Dublinu na Irskem je bilo izredno polno doživetje. Družine z vsega sveta so med seboj delile evangelij družine, da bi ga kot veselje prinesle svetu. To veselje je bilo čutiti na vsakem koraku. Ne veselje omamljenosti, ločenosti od življenja in resničnosti, ampak veselje pristnega srečanja, veselje človeka nad človekom, veselje človeka ob spoznanju, da hodi z Bogom in da Bog hodi z njim, veselje nad čudovitim darom ustvarjenosti in življenja, veselje nad otroki in mladimi, ki s svojo radoživostjo celotnemu dogajanju dajejo posebne odtenke pristnosti.

Škof iz Slovenije in žena iz Afrike

Ker sem zaradi obveznosti na Irsko prispel šele v sredo zvečer, sem se v četrtek zjutraj spraševal, kam pa naj grem sedaj. Napotil sem se proti izhodu iz univerzitetnega kampusa, kjer smo nekateri stanovali. Bilo je še zelo zgodaj, še polmrak. Dohitela me je gospa, doma iz Afrike, ki je v porajajoče jutro prinesla vso pisanost in življenjsko moč svoje kulture. Ob prvem pogledu sem vedel, da je tudi ona prišla na srečanje družin. In pot sva nadaljevala skupaj – škof iz Slovenije in žena iz Afrike – oba pa člana vesoljne družine Katoliške Cerkve.

Potek srečanja

Srečanje je bilo sestavljeno iz treh temeljnih sklopov. Prvi sklop je bil tako imenovani pastoralni kongres o družini, drugi sklop je bil Festival družin v soboto, zaključni dogodek Svetovnega srečanja družin pa je bila sveta maša s papežem Frančiškom.

Pastoralni kongres

Na pastoralnem kongresu o družini so bila na voljo predavanja in delavnice. Ključne teme so izhajale iz posinodalne spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni, in so govorile o vlogi tehnologije v družini, o vplivu spora na družine in otroke, o graditvi bolj trajnostnega pristopa k gospodarstvu, delu in okolju, o veri in družini, o vodstvenih vlogah žensk ter o vlogi izobrazbe pri dvigovanju družin iz revščine. Vsako od teh tem je obravnavalo več predavanj oziroma delavnic. Naj za boljšo predstavo povem, da je bilo samo v četrtek petindvajset predavanj in delavnic, ki so se zvrstile v dopoldanskem in večernem času.

Vmes je potekal poseben program za otroke in mlade. Veliko pozornost so prostovoljci namenili predstavljanju in uveljavljanju Youcata za otroke. V ta namen je bil postavljen precej velik šotor, v katerem so prostovoljci delali z družinami, saj je sam katekizem za otroke zamišljen tako, da v obdelovanje neke teme poveže vso družino. Starši in otroci se med seboj pogovarjajo o določeni temi iz življenja vere in odnosov. Na ta način se doseže dva cilja: najprej se družine učijo in usposabljajo za medsebojni pogovor, ki je danes, kot nam je vsem znano, precej oslabljen – zlasti vsebinski pogovor, preko pogovora pa se potem te družine seznanjajo tudi z vsebinami naše vere in znajo o svoji veri tudi spregovoriti, kar pomeni, da se naučijo biti tudi pričevalci za svojo vero. Upam, da bomo ta Katekizem za otroke čim prej dobili tudi pri nas.

Festival družin

Festival družin, ki nas je obogatil v soboto, je bil v resnici festival glasbe, pesmi, plesa, pričevanj družin in nazadnje nagovora papeža Frančiška, med katerim je spregovoril znamenite besede: »Ljudje pravijo, da je katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako.« Te besede so prihajale iz doživljanja 80.000 glave množice, ki se je kot eno srce in ena duša predala temu praznovanju družine. Družine z različnih koncev sveta, ki so pričevale o svojem življenju – begunske družine, razdeljene družine, družine s starimi starši, družine v primežu digitalne kulture – so dokazovale, da gre za ljudi, ki so vpeti v resničnost življenja in se morajo vsak dan soočati z vsemi izzivi, ki jih postavljajo okolje in odnosi. In vendar je bilo slovesno praznovanje edinosti, veselja in vere. Ti ljudje so izkustveno vedeli, kaj pomenijo papeževe besede, ko je spregovoril o »družini kot o vezivnem tkivu družbe in Cerkve«. Vedeli so tudi, kaj vse je potrebno njim, da jih povezuje med seboj kot družino, da morejo potem biti vezivo družbe in Cerkve. In s hvaležnostjo so sprejeli papeževo besedo, da moramo odgovorno skrbeti za družino, jo spodbujati in varovati na vse potrebne načine.

Ko je ob koncu Festivala družin, ko se je dan prevesil v noč, zapel sloviti tenorist Andrea Bocelli zapel Schubertovo Ave Mario in Nessun dorma iz Puccinijevega Turandota, je dan dosegel vrh umetniškega doživljanja in hkrati mistične poglobitve v lepoto družin in njihovega druženja.

Nedeljsko mašno slavje

Sklepno dejanje Svetovnega srečanja družin je bilo nedeljsko mašno slavje s papežem Frančiškom, na katerem se je zbralo pol milijona ljudi. Pol milijona vernikov. Napovedan je bil deževen dan in takšen se je zjutraj tudi predstavil. Dežju se je pridružil tudi veter, ki je vztrajno pihal vse do večera. In vendar so se od zgodnjega dopoldneva reke ljudi stekale v Phonenix Park, da bi tam doživele središče krščanskega in družinskega življenja – sveto mašo. V nagovoru je papež spodbudil in opogumil družine, naj živijo iz Božje besede, kajti te besede »kažejo na končni izvir vsega dobrega, ki smo ga doživeli in ga praznovali tukaj … to je Božji Duh, ki stalno prinaša novo življenje v svet, srca, družine, hiše in župnije. Vsak nov dan v življenju naših družin in vsaka nova generacija prinašata s sabo obljubo novih binkošti, domačih binkošti, novo izlitje Duha … ki zares daje pogum.«

Papež: »Ljudje pravijo, da je Katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako«

Nasploh se mi je zdelo, da je ob vseh pomembnih stvareh, ki so jih družine slišale na dogajanjih v sklopu Svetovnega srečanja družin, ves čas bilo prisotno središčno za življenje družine; v molitvenem središču sredi prireditvenega prostora so se pred izpostavljenim Najsvetejšim vrstili številni in posamezniki, ki so klečali, sedeli, stali in molili v tišini. In ob vsem drugem je bila za vse sveta maša osrednji dogodek dneva.

Zato bi še enkrat ponovil papeževe besede: »Ljudje pravijo, da je katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako.«

Več na: https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2018-08/apostolsko-potovanje-irska-zore-veselje.html

 

Zakonca Nzobandora o Dublinu (Vir: Urad za družino)

Med slovensko delegacijo na svetovnem srečanju družin v Dublinu sta bila tudi zakonca Katarina in Marko Nzobandora. Zanimalo nas je, kako sta kot zakonca in kot starša doživela doživela to petdnevno dogajanje, saj sta s seboj vzela tudi vse tri otroke.

Kako ste se kot družina vključili v to petdnevno dogajanje. Kako so to srečanje doživeli vajini otroci?

Prve tri dni je potekal pastoralni kongres, kjer se je hkrati zvrstilo 7-8 predavanj za odrasle in posebej program za otroke. Ta program smo dnevno obiskovala skupaj z otroki, občasno pa je kdo od naju tudi obiskal predavanja za odrasle. Program za otroke je bil odličen, poln pesmi, igre, plesa pa tudi kateheze, primerne otrokom. Starši smo dobili vprašanja, ki so se nanašala na vero, smrt, dobra dela itd. To so vprašanja, ki se jih včasih ne upamo dotakniti, je pa nujno da z otroki o njih govorimo. Ta vprašanja smo zastavli otrokom in oni so odgovarjali s svojimi besedami. Poleg vprašanj so bili tudi odgovori, ki so pričevali o resnici, a v preprostem jeziku, da so otroci lahko razumeli. Otroci so v teh pogovorih uživali. Dobili smo tudi izvod sveže izdanega YouCat for Kids (katekizem za otroke), ki je narejen prav na tak način – vprašanja in odgovori in je namenjen, da se starši, ki smo prvi, ki otrokom posredujemo vero, z otroki pogovarjamo. Posredujemo pa jo ne tako, da govorimo o moralnih normah, ampak da jim govorimo o Jezusu in o Božjih dotikih v našem življenju.

Kaj vaju je kot zakonca in starša najbolj nagovorilo? Je bilo to kakšno predavanje, delavnica, nedeljska sv. maša, kakšno drugo doživetje ali izkušnja?

Zelo naju je nagovorilo konkretno krščansko življenje Ircev. Predavanja so lepa, a ko doživiš, da ljudje v milijonskem mestu pomagajo drug drugemu, da najprej postavijo drugega na prvo mesto in ne gledajo le na lastno udobje, je to res močno pričevanje.

Močan vtis je na naju naredilo spoznanje, koliko raznih skupnosti, organizacij in pobud obstaja, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi vidiki zakonskega in družinskega življenja, od spremljanja zaročencev preko priprave na zakon, spodbujanja družin v njihovem vsakodnevnem življenju, pri vzgoji otrok, krepitvi odnosa z Bogom in med člani družine, do podpore zakoncem in družinam, ki se znajdejo v najrazličnejših preizkušnjah.

Kako bi na kratko strnili vtise svetovnega srečanja družin v Dublinu? Kakšno sporočilo prinaša našim družinam in Slovenski Cerkvi?

Papežev poziv oz. želja, da bi bil “Evangelij družine-veselje za svet”, je res odzvanjal skozi celotno dogajanje. Predvsem pa v odnosu vseh, ki so bili vključeni: od (številnih) prostovoljcev na samem prizorišču, redarjev, policistov, voznikov avtobusov v mestu, udeležencev, predavateljev, pričevalcev, razstavljalcev, ki so imeli neskončno potrpljenje in dobro voljo do prisotnih otrok. Tudi pri obhajanju svetih maš, je bilo kljub množičnosti, res mogoče čutiti oseben in prisrčen odnos kardinalov, nadškofov  in drugih duhovnikov, da smo lahko občutili veliko pozornost in ljubezen s strani cerkve do družin. Družina je bila postavljena v središče  tako cerkve kot cele družbe kot vir življenja, veselja, kot prenašalka vere in vseh vrednot, iz česar lahko izhajajo pokončni, odgovorni pa tudi sočutni in dobrohotni ljudje in vsi duhovni poklici, ki jih še kako potrebujemo. Tudi v Slovenski cerkvi obstaja veliko dobrih spodbud, sodelovanja in podpore družinam in zakoncem, kar je zagotovilo za prihodnost. Družine so veliko bogastvo pa tudi odgovornost cerkve in celotne skupnosti, saj, kot je poudaril eden od kardinalov, potrebno je, da:” Družina postane bolj cerkev in cerkev bolj družina.”

Luka Mavrič

Več na: http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/zakonca-nzobandora-po-dublinu/

 

P. Tomaž Mikuš o svetovnem srečanju družin (Vir: Urad za družino)

P. Tomaž Mikuš DJ se je kot član slovenske delegacije (poleg nadškofa Stanislava Zoreta in zakoncev Nzobandora) udeležil svetovnega srečanja družin konec avgusta v Dublinu. Ob vrnitvi v Slovenijo smo se z njim pogovarjali o njegovih vtisih s tega svetovnega dogodka.

P. Tomaž, kakšni so vaši vtisi po svetovnem srečanju v Dublinu? Kakšno je bilo tam vzdušje?

Zadovoljen sem z udeležbo na Pastoralnem kongresu v okviru Svetovnega srečanja družin v Dublinu. Program kongresa je bil zelo bogat, lahko smo izbirali med sedmimi do osmimi različnimi predavanji naenkrat.  Dopoldan smo imeli možnost udeležiti se dveh predavanj, po kosilo je sledilo predavanje za vse udeležence, pričevanja in Sveta maša, nato pa še večerno predavanje. Ker otroci ne bi zdržali na predavanjih, so bile za družine z otroci in mladimi pripravljeni posebni programi, zelo dobro je bil pripravljen program katekizma katoliške cerkve YOUCAT za otroke. Obiska vredno je bilo tudi sejmišče z stojnicami različnih organizacij, redov in gibanj, ki svoje poslanstvo posvečajo družinam. Presenečala je pestrost številčnost in raznolikost  življenja v Katoliški cerkvi. Vzdušje na kongresu bi lahko opisal kot prijetno družinsko, ko smo se srečevali kot bratje in sestre, čeprav smo se prvič videli.

V teh petih dneh se je sočasno odvijalo ogromno delavnic, predavanj in drugih programov. Lahko poveste, katerih programov ste se sami udeležili in kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Da dobite še vtis o programu kongresa, bom navedel nekaj naslovov vsebin, ki so me zanimale in sem jim prisluhnil. Prvi dan sem bil na interaktivni delavnici Lekcije Divine – to je skupnega branja božje besede v družini ali župniji. Dobra delavnica, ki bi lahko našla mesto v življenju marsikatere župnije. Potem sem prisluhnil pričevanju zakonskih parov in njihovi odločitvi za krščanski zakon in družino kot Pot veselja danes. Zvečer sem se udeležil seminarja “Kako podpirati družine, ki se srečujejo z zasvojenostjo”.

Lahko o tem kaj več poveste? Kako se na Irskem soočajo z zasvojenostjo v družinah?

Za soočanje in preprečevanje zasvojenosti imajo na Irskem uspešen model sodelovanja med župnijo,  programom vrstniške vzgoje in ter civilno družbo. Ko se mladi pripravljajo na birmo, jih starejši vrstniki spodbudijo, da se pri birmi tudi zavežejo tudi k zdravemu življenjskemu stilu. Drug tak primer so župnijski pikniki za družine, v okviru katerega poteka medvrstniško izobraževanje, kjer starejši vrstniki mlajšim spregovorijo o nevarnostih, ki jih prinaša uživanja alkohola in drugih drog.

Kar precej vsebin za prvi dan. Pa v naslednjih dneh?

Drugi dan sem poslušal odlično predavanje profesorja filozofije in zgodovine Rocca Bouttiglioneja o skritem zakladu v cerkvi – to je teologiji telesa svetega Janeza Pavla II. Podoba o družini, ki mi ostaja iz predavanja, je misel sv. Tomaža Akvinskega, da oče in mati ustvarjata duhovno maternico, v kateri otrok raste do polnoletnosti. Najbolj obiskano predavanje na kongresu je bilo predavanje jezuita Jamesa Martina, avtorja uspešnice Duhovnost za vsakdan, ki je podal 10 konkretnih nasvetov, kako naj bomo v naših župnijah sprejemajoči in spoštljivi do gejev, lezbijk, biseksualcev in transeksualcev ter njihovih družinskih članov. Zvečer sem se udeležil še pričevanja in predavanja “Kako se soočati z krizami in bolečino v zakonu”. Pričevanje dveh zakoncev iz gibanja Retrouvaille – “Ponovno se najti” – je bilo izredno iskreno in obenem močno sporočilo, da sta odpuščanje in sprava v zakonu mogoča tudi takrat, ko se zdi že vse izgubljeno. V šali pravijo, da je ta program, ki je že štirideset let navzoč v Cerkvi, verjetno ena najbolj skritih skrivnosti v Cerkvi, saj pari, ki so se znašli v “mizerni” fazi svojega odnosa, ne zvedo zanj.

Je bilo tudi kaj vsebin za tiste pare, ki niso našli poti iz krize in so se razšli?

Drži. Zadnji dan kongresa sem se tudi sam udeležil predstavitve španskega projekta za delo z ločenimi, ki nosi ime Svete Tereze. Mesečna srečanja začnejo z adoracijo, nato pa nadaljujejo s pogovorom ob knjigi “Notranja svoboda” avtorja Jacquesa Phillippa. Z udeleženci tega projekta se je nedavno srečal tudi papež Frančišek.

Ste prisluhnili še kakšni drugi temi, ki bi bila aktualna tudi za slovenske družine?

Zanimivo mi je bilo tudi predavanje – Zalepljeni na pametne telefone, kako lahko tehnologija postane bolj družinsko naravnana. Na družinskem festivalu, ki je bil v soboto zvečer na stadionu Crock Parku, je bilo tudi pričevanje družine iz Indije, ki je našla dobro ravnotežje pri uporabi nove tehnologije v družinskem življenju.

p. Tomaž, najlepša hvala za podelitev vaših vtisov. Upamo, da bomo še kaj več o teh vsebinah slišali v prihodnje.

Program je bil res bogat in ujel sem lahko le delček vsega. Vendar upam, da bodo vse te vsebine dostopne tudi na spletu in tako dosegle širši krog tistih, ki želijo, da je družina prva prioriteta cerkve, kot je bilo poudarjeno v uvodnem pogovoru na začetku kongresa.

Luka Mavrič

Več na: http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/p-tomaz-mikus-po-svetovnem-srecanju-druzin/

2018-09-03T13:04:55+01:0031. 08. 2018|