Od vzdrževanja k prenovi župnije

Marjan Pogačnik, Od vzdrževanja k prenovi župnije (Vir: Družina)

Jamesa Mallona nekateri Slovenci že poznajo, zlasti tisti, ki iščejo nove načine, kako ustaviti upadanje števila vernikov in župnije usmeriti na pot rasti in odprtosti za nove vernike. Kanadski duhovnik Mallon je takšen pozitiven preobrat ob močnem sodelovanju laikov že doživel na svoji župniji sv. Benedikta, kjer je župnik. Ko je prišel tja, je štela okoli 700 nedeljnikov, danes jih 1400. O tej izkušnji in o misijonu kot temeljni istovetnosti Cerkve je spregovoril v knjižni uspešnici Divine renovation (Božja prenova). Uporabne nasvete o prenovi župnij je zatem razdelal še v dveh knjigah. Oznanja tudi v digitalnem svetu ter na televizijah Salt and light in EWTN. Sporočilo njegovih knjig je doseglo bralce po vsem svetu, ki so se obrnili nanj s prošnjami za pomoč pri župnijski prenovi. V ta namen je ustanovil mrežo Divine Renovation Ministry, v okviru katere s sodelavci usposablja nosilce prenove v župnijah.

»Od vzdrževanja do misijonske župnije.« Tako ste podnaslovili svojo knjigo o prenovi župnij. Kaj imate s tem v mislih?

Z »vzdrževanjem« ne mislim na vzdrževanje cerkvenih stavb ali programov, ampak na ohranjanje »črede«, ljudi – ko župnija skrbi za tiste vernike, ki jih že ima. Župnija, ki »vzdržuje«, bo rekla: najprej bomo skrbeli za ljudi, ki jih imamo, če pa nam bo ostalo kaj časa, bomo morda šli »lovit ribe«. Misijonarska župnija prvenstveno želi doseči ljudi, ki jih še ni v cerkev, njena identiteta je v tem, da je »ribič ljudi«. Vendar ne gre za izbiro med enim ali drugim, med vzdrževanjem in misijonom, potrebno je oboje. Skrb za čredo je del naše pastoralne odgovornosti. A dokazano je, da se župnije, ki so usmerjene v vzdrževanje, ne usmerijo v misijon, ker nikoli ni dovolj časa ali energije za to. V Ameriki nam tudi ohranjanje črede ne gre dobro od rok; v povprečju na enega odraslega, ki se pridruži, šest drugih odide. Le tiste župnije, ki so hkrati misijonske, običajno hkrati dobro skrbijo tudi za ljudi, ki so že tu.

Kako se je začela vaša zgodba? Kakšna je bila župnija ob vašem prihodu in kako je videti danes?

Kot duhovnik je bilo moje vodilo vedno, da skušam prebuditi župnijo. V več župnijah sem videl nekaj sadov, naredil pa sem tudi veliko napak. Moral sem rasti v razumevanju, kaj deluje in kaj ne, učil sem se od ljudi, bral knjige, preizkušal … Ko sem prišel v župnijo sv. Benedikta, je bilo poglavitno, da že od samega začetka stvari nisem počel sam, ampak sem si našel sodelavce. Župnija je nastala iz združitve treh majhnih župnij, prejšnji župnik je prodal stavbe in zgradil eno samo lepo cerkev. Ljudje so bili po težavnem procesu združevanja in gradnje zadovoljni. A moje sporočilo na samem začetku je bilo: Če nadaljujemo vse, kot smo delali, se bo upad, zaradi katerega je prišlo do združitve, nadaljeval.

Kot mi je nekdo rekel: »Prenova se ne zgodi s spremembo naslova ali menjavo pohištva.« Če boš ob razpadajočih temeljih postavil novo stavbo na stari stavbi, boš še vedno v težavah.

Na Zahodu se je vera v Cerkvi v preteklosti prenašala iz roda v rod z osmozo, pronicanjem, v družini, župniji, šoli. V zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih, pri nas pa že od šestdesetih let prejšnjega stoletja do tega prenosa prek okolja ne prihaja več. To preprečuje posvetna miselnost, glas medijev močno prevladuje. Zato je edini način, kako je vero mogoče prenesti naprej, ta, da oblikujemo misijonske učence, s klicem k osebnemu spreobrnjenju. Čas kulturnega katolištva se je končal.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

Foto: Klemen Lajovec

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/od-vzdrzevanja-k-prenovi-zupnije

2019-11-26T10:59:37+01:0026. 11. 2019|