O koncu življenja

O koncu življenja (Vir: Družina)

V ponedeljek, 28. oktobra, je bila v Vatikanu podpisana Skupna izjava monoteističnih abrahamskih verstev o problematikah glede konca življenja.

Preambula

Moralne, verske, družbene in pravne problematike obravnavanja pacienta v terminalni fazi spadajo med tematike, ki so na področju sodobne medicine najkompleksnejše ter o katerih se največ razpravlja. Vedno so spodbudile obširno in bogato teoretično razpravo, ki pa je bila tudi polna čustvenih vsebin, znotraj kultur in različnih družbenih kontekstov.

Tematike, ki so povezane z odločitvami glede konca življenja, predstavljajo problematike, ki niso lahke; niso nove, vendar pa so zelo intenzivne, posebej v zadnjih letih, zaradi mnogovrstnih razvojev, ki jih imamo pred seboj. Med njimi so:

– Veliki znanstveno-tehnološki napredki, ki omogočajo podaljšanje življenja v situacijah in oblikah, ki si jih do sedaj nismo mogli predstavljati. Kljub temu podaljšano življenje pogosto spremljata trpljenje in bolečina zaradi organskih, miselnih in čustvenih disfunkcij.

– Temeljna sprememba odnosa med zdravnikom in pacientom: od paternalističnega pristopa k večji samostojnosti.

– Dejstvo, da mnoge osebe v razvitih državah umrejo v bolnicah ali klinikah, torej v neosebnih okoljih, ki jim niso domača. Veliko pacientov je priklopljenih na aparature ter so obkroženi z osebami, ki so prezaposlene in jim niso poznane. V preteklosti so, nasprotno, osebe navadno umirale doma, obdane s svojimi dragimi, v znanem in vsakdanjem okolju.

– Večja vključenost različnih strokovnih delavcev v obravnavo pacienta v terminalni fazi, pa tudi vključenost medijev, sodnega sistema in javnega mnenja v splošnem. Vse to je pogosto izraz različnih kulturnih okolij, drugačnih pogledov in mnenj, ki si pogosto medsebojno nasprotujejo glede tega, kaj bi se moralo ali česa se ne bi smelo storiti za pacienta v terminalni fazi.

– Kulturne spremembe, posebej v zahodnih družbah.

– Vedno večje pomanjkanje sredstev zaradi dragih diagnostičnih preiskav in terapij.

Poglavitna odprta vprašanja glede zdravljenja in obravnave pacienta v terminalni fazi niso zdravniška ali znanstvena, ampak predvsem družbena, etična, pravna in kulturna. Medtem ko se zdravniki opirajo na dejstva, večina odločitev glede pacienta v terminalni fazi ni medicinsko-znanstvene narave. Temeljijo predvsem na osebnih presojah in etiki.

Skrb za pacienta v terminalni fazi s strani družin in zdravstvenih delavcev je v okviru družbenih navad torej zahtevna naloga.

Načela in navade monoteističnih abrahamskih verstev, posebej iskanje pravega ravnovesja med vrednotami v konfliktu, niso vedno v skladu z novodobnimi vrednotami in laičnimi humanističnimi praksami.

Cilji te izjave o nameri so naslednji:

– Predstaviti stališče monoteističnih abrahamskih verstev glede vrednot in ustaljenih praks, ki so bistvene za bolnike v terminalni fazi, v pomoč pacientom, svojcem, zdravstvenim delavcem in odgovornim politikom, ki pripadajo eni izmed teh ver.

– Izboljšati zmožnosti zdravstvenih delavcev, da bi mogli bolje razumeti, spoštovati voditi, pomagati in tolažiti vernika in njegovo družino ob koncu življenja. Spoštovati verske ali kulturne vrednote pacienta ni le verski problem, ampak je etična predpostavka za osebje v bolnišnicah in drugih strukturah, kjer so pacienti, ki pripadajo različnim veram.

– Spodbujati medsebojno razumevanje in sinergije med različnimi pristopi med monoteističnimi verskimi tradicijami in laično etiko glede prepričanj, vrednot, ustaljenih praks, ki so pomembna za pacienta v terminalni fazi.

Definicija

Pacient v terminalni fazi je opredeljen kot oseba z neozdravljivo in ireverzibilno boleznijo, v fazi, v kateri bo smrt kot posledica bolezni ali zapletov, ki so povezani z njo, po vsej verjetnosti, nastopila v nekaj mesecih, kljub najboljšim diagnostičnim in terapevtskim prizadevanjem.

Trpeti in umreti

Kljub temu, da odobravamo napredek medicinske znanosti na področju preventive in zdravljenja bolezni, moramo sprejeti, da bo vsako življenje na koncu moralo izkusiti smrt. Pomoč umirajočemu, ko ni več mogoča nobena terapija, po eni strani predstavlja način skrbi za božji dar življenja in po drugi je znamenje človeške in etične odgovornosti do osebe, ki trpi in umira.

Celosten in spoštljiv pristop do osebe mora prepoznati kot temeljni cilj izjemno človeško, duhovno in versko razsežnost umiranja. Tovrstni pristop zahteva sočutje, empatijo in strokovnost vseh oseb, ki so vključene v pomoč umirajočemu bolniku, posebej tistih, ki so odgovorni za psiho-sociološki in čustveni blagor pacienta.

Uporaba tehnologije v medicini ob koncu življenja

Zdravstveni posegi v obliki medicinskih in tehnoloških terapij so upravičeni le v kolikor morejo pomagati. Zato je pred njihovo uporabo potrebno odgovorno presoditi in preveriti, če bodo terapije, ki ohranjajo ali podaljšajo življenje, dejansko dosegle namen in kdaj so dosegle svoje meje.

Kadar je kljub uporabljenim sredstvom smrt neizbežna, je upravičeno zavrniti nekatere terapije, katerih učinek bi bilo le podaljševanje nestabilnega, mučnega, trpečega življenja. Vendar pa moramo tudi tedaj, ko se vztrajanje pri tem, da bi preprečili smrt, zdi nerazumno težavno, storiti vse za to, da bi olajšali, učinkovito ublažili bolečino, nudili družbo in čustveno ter duhovno pomoč pacientu in njegovi družini v pripravi na smrt.

Zdravstveno osebje in družba v splošnem bi morali spoštovati pristno in neodvisno željo umirajočega pacienta, ki bi želel podaljšati in ohraniti svoje življenje, tudi če za kratko časovno obdobje, z uporabo primernih kliničnih ukrepov. Ti vključujejo nudenje pomoči pri dihanju, umetnem hranjenju, kemoterapijo ali radioterapijo, dajanje antibiotikov, zdravil za pritisk in drugih sredstev. To željo lahko izrazi sam pacient v »realnem času«; če v tistem trenutku tega ne more storiti, je druga možnost preko vnaprejšnjih navodil, preko pooblaščene osebe ali izjave bližnjega sorodnika.

Ta pristop združuje spoštovanje do življenja in spoštovanje do neodvisnosti, katere se ne bi smelo upoštevati zgolj v soglasju s tistim, ki nudi zdravstveno oskrbo. Pri sprejemanju takšne odločitve se družina pogosto posvetuje z verskim osebjem. V primerih, ko so pacienti ali njihovi bližnji sorodniki verniki praktikanti, bi se bilo potrebno posvetovati z verskim osebjem.

Zavračanje evtanazije in medicinske pomoči pri samomoru

Vprašanja, ki zadevajo dolžino in pomen človeškega življenja, ne bi smela biti v domeni zdravstvenega osebja, ki je odgovorno za nudenje najboljše nege in največje pomoči bolniku. Nasprotujemo vsakršni obliki evtanazije – ki je neposredno, namerno in premišljeno dejanje odvzema življenja – kakor tudi medicinski pomoči pri samomoru, ki je neposredna, namerna in premišljena podpora pri samomoru, saj gre za dejanja, ki so popolnoma v nasprotju z vrednostjo človeškega življenja. Kot takšna so napačna tako z moralnega kot tudi verskega vidika in bi morala biti prepovedana brez izjeme.

Podpora skupnosti

Velik pomen v procesu odločanja, s katerim se ob koncu življenja soočata pacient in njegova družina, želimo dati podpori skupnosti. Kjer se posveča skrbi za bolne, je potreben pregled struktur in ustanov, v katerih se nudi zdravstvena in verska oskrba. Kot družba moramo zagotoviti, da pacient zaradi želje, da s finančnega vidika ne bi bil v breme, ne bi izbral smrti, namesto da bi prejel nego in pomoč, ki bi mu lahko omogočila, da bi živel čas, ki mu preostane, v tolažbi in miru. Za paciente, ki prakticirajo svojo vero, ter za njihove družine obstajajo številne možne oblike podpore skupnosti: trenutki molitve in premišljevanja, skupaj s primerno zdravstveno in versko podporo. To je dolžnost, ki jo ima vsaka verska skupnost do svojih pripadnikov, vsak glede na svoje odgovornosti.

Duhovno spremljanje

Najboljši prispevek, ki ga morejo delavci na zdravstvenem in verskem področju dati k humanizaciji smrti, je zagotovilo prisotnosti, ki je polna vere in upanja. Duhovno in versko spremljanje je temeljna pravica pacienta in dolžnost verske skupnosti. Tudi strokovnjaki s področja paliativne oskrbe v njem prepoznavajo pomemben prispevek zaradi potrebne interakcije med fizično, psihološko in duhovno razsežnostjo osebe, skupaj z dolžnim spoštovanjem do prepričanj in vere osebe; vsi zdravstveni delavci morajo ustvarjati pogoje, na podlagi katerih je versko spremljanje zagotovljeno vsem, ki zanj zaprosijo, neposredno ali posredno.

Pospeševanje paliativne oskrbe

Vsak pacient v terminalni fazi mora prejeti najboljšo in najbolj celostno paliativno oskrbo: fizično, čustveno, družbeno, versko in duhovno. Sorazmerno novo področje paliativne oskrbe je zelo napredovalo in lahko nudi celostno in učinkovito podporo pacientom v terminalni fazi ter njihovim družinam. Zato spodbujamo paliativno oskrbo za bolnika in njegovo družino v zadnjem obdobju življenja.

Namen paliativne oskrbe je zagotavljanje boljše kvalitete življenja bolnikom z neozdravljivimi in progresivnimi boleznimi, tudi tedaj, ko jih ni mogoče pozdraviti. Izraža plemenito človeško lastnost, ki jo predstavlja skrb za drugega, posebej za tiste, ki trpijo. Službe paliativne oskrbe predstavljajo organiziran in zelo strukturiran sistem in so temeljnega pomena pri uresničevanju najstarejšega poslanstva medicine: »skrbeti za bolnika tudi kadar ne obstaja nobeno zdravilo«. Strokovnjake in študente spodbujamo, naj se odločajo za specializacijo s tega področja medicine.

Vir: Vatican News

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/o-koncu-zivljenja

2019-11-12T09:57:54+01:0005. 11. 2019|