Najsrečnejša in najbolj navdihujoča zgodba za življenje

Sherry Antonetti, Najsrečnejša in najbolj navdihujoča zgodba za življenje (Vir: Aleteia)

Sodelovala sem pri pohodih za življenje, molila ob klinikah, pisala članke in pisma urednikom. In imam otroke. A najbolje sem pričevala za življenje, ko sem si želela le to, da ne bi bila osamljena.

V letu 1993 sem postala mama in čutila sem, da sem se ogradila od sveta. Tako sem šla ven – iskat srečanja in odrasel pogovor in karkoli, kar bi mi pomagalo, da bi se moji dnevi – potem ko sem si odpočila od poroda in se navadila biti polni delovni čas mama – pričeli med seboj razlikovati.

Nekoč sem ob našem stanovanju videla receptorko in izgledala je, kot da je jokala. Vprašala sem jo, kaj je narobe. Rekla je: »Ti«.

Nisem je razumela, a povabila me je, da se usedem z njo. Izkazalo se je, da se je pravkar razšla s svojim fantom in nato ugotovila, da je noseča. Dve prijateljici sta ji že obljubili, da jo bosta odpeljali, da naredi splav, a ona je dejala, da tega ni mogla storiti, ker je vsako jutro opazovala mojega sina, ga podržala, ko se je smejal in brcal. Preprosto ni mogla.

Njena reakcija me je spomnila na mojo lastno reakcijo na neko drugo situacijo: Po porodu sem ostala doma, ker sem opazovala nekega dečka, ki je bil v varstvu in bila priča njegovemu nasmehu. Jaz pa ne bi mogla biti s svojim sinom, preprosto ne bi mogla biti. Ta nasmeh neznanega otročka je vodil k temu, da sem se odločila ostati doma in da sem postala obupno osamljena… in to je vodilo k temu, da sem nasmehe svojega sina delila s to nosečo receptorko. Objela sem jo in obe sva jokali zaradi njenih skrbi.

Spregovorili sva o tem, kaj lahko stori. Nikoli nisem še nikomur svetovala, a naredili sva načrt. Vključeval je načrt, da pokliče zdravnika in gre na pregled, pokliče domače in jih prosi za pomoč in pokliče nekdanjega fanta in mu pove. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, a dejala sem ji, da bova midva na voljo ne glede na vse. Poljubila je mojega sina in si obrisala solze.

Dopustila sem si razmišljanje, da osamljenost zaradi tega, ker sem ostala doma z otrokom, ni nič v primerjavi z njenimi težavami. Naslednji teden je močno deževalo, tako da nisem šla na svoj dnevni sprehod. Nekajkrat ko sem stopila do njenega delovnega mesta, je ni bilo. Skrbelo me je.

Naslednjič, ko sem jo videla, je na široko odprla vrata in me objela. Vsi so ji pomagali. Njen fant in njeni starši. Namesto osamljenosti je bila sedaj tu zbrana vsa družina, ki je nestrpno pričakovala otrokovo rojstvo. Poročila sta se in preden sem se odselila, sta imela sina in hčer. Nasmehi mojega sina so omogočili nasmehe še dveh drugih otrok in cel koš nasmehov za mamo, očeta in stare starše.

K temu razpletu krize nosečnice ni pripomogla udeležba na pohodu za življenje, ne protestiranje ali lobiranje, ampak prisotnost…

Več na: http://aleteia.org/2017/01/26/the-happiest-most-inspiring-pro-life-story-youll-read-today/

 

2017-03-13T13:37:47+01:0007. 02. 2017|