Pravljica o posvojeni zmagovalki

Ellen Willson Hoover, Michelle Madrid-Branch: pravljica o posvojeni zmagovalki (Vir: Aleteia)

Pravljice, četudi se dogajajo v resničnem življenju, imajo žalosten začetek, in prav takšna je zgodba Michelle Madrid-Branch. Avtorica, svetovna zagovornica žensk in otrok ter nekdanja radijska novinarka, je na svet prišla v Angliji kot sirota in bila deležna številnih opredelitev: »nezakonska, temna, težko umestljiva«. Njena mati, ki je bila belka in poročena z oficirjem kraljeve mornarice, je imela afero s Špancem. Čeprav je razmišljala o splavu, se je odločila, da bo Michelle rodila, in jo takoj po rojstvu na vztrajanje moža dala v posvojitev. Njen biološki oče se ji je odrekel in jo pred rojstvom zapustil.

Kolikor se spomni, se je Michelle vedno počutila drugačna in manjvredna. Bilo jo je sram, ker so se ji  njeni starši odpovedali in je mislila, da je morala narediti nekaj narobe. »Čutila sem kot da imam okoli vratu ves čas vrv«, je razložila. Ko je bila stara približno dve leti, jo je na presenečenje sirotišnice, ki si ni mislila, da si bo kdo želel nekoga, ki je bil temen in drugačen od njih, posvojila ameriška izseljenska družina. »Vseeno mi je, če je škrlatna«, je Michellina posvojiteljska mama dejala uradnikom.

Toda kmalu se je pravljica o Michellini posvojitvi v ljubečo družino z dvema starejšima otrokoma končala. Ko se je pri petih letih z novo družino preselila v Ameriko, se je Michelle še vedno zavedala, kako drugačna je in živela je v nenehnem strahu, da jo bo posvojiteljska družina zavrnila. Odločila se je, da mora biti popolna, saj se je naučila, da se »nepopolne stvari pošlje nazaj. Biti popoln pomeni biti varen in možnost, da ostanem.«

Michellina posvojiteljska mama, katere mož je bil alkoholik, je bila tudi sama zgled nenehne zahteve po popolnosti – neverjeten pritisk za majhno deklico, ki je že živela pod pritiski in v negotovosti.« Moja mama je želela pred svetom skriti pitje mojega očeta. Preden sem odšla v šolo, me je pogosto poslala, naj poberem steklenice, skrite okrog hiše. O očetovem problemu s pitjem nisem mogla odkrito govoriti in zelo sva se trudili, da bi bilo, ko je bil doma, vse popolno, da ga ne bi razburili.

Čeprav je Michele posvojiteljska mama vedno govorila, da »posvojitev pomeni ljubezen« in ni želela biti nehvaležna svoji družini, je Michelle hrepenela po podatkih o svojih bioloških starših in se obupno želela srečati z njima, a tega nikoli ni izrazila, raje se je zatekala v svoj svet pogrešanja in izgube. Leta je Michellina domišljija valovala ob »fantazijah«, kako bi bilo, če bi srečala svoja biološka starša. Želela si je končno dobiti odgovore na vprašanja, ali se ji je mati želela odreči in ali je oče kdaj pomislil nanjo.

 

Srečanje

A srečanja niso vedno kot v domišljiji. Kot najstnica in s podporo posvojiteljev, je Michelle navezala stik z biološko materjo in odletela v Anglijo, da bi srečala njo in njeno družino. Ko je hodila po velikem in natrpanem londonskem letališču Heathrow, je Michelle na poti zagledala svoj odsev. Razen blede kože in modrih oči, ji je bila biološka mati tako podobna, da se je počutila kot da gleda sebe. Obe sta zajokali. Njuno srečanje je bilo lepo in tudi nenavadno. Obe sta bili živčni in sta želeli nadoknaditi izgubljeni čas. Njena biološka mati je skušala najti načine, da bi se povezala z Michelle s tem, da se je je želela nagledati, ji pripravljala tople kopeli, česala lase in jo lepotičila, kolikor ji je Michelle le pustila. Michelle je pokazala dokument, ki ga je podpisala, da so jo odpeljali v sirotišnico. Jokala je in rekla, da se ji nikoli ni želela odreči. Včasih se je Michelle predajala njeni ljubezni, a to ni odpravilo bolečine in tesnobe, ki ju je čutila. »To je bila prava vojna čustev.«

Nekega dne ob bližanju zaključka njenega obiska, ko z materjo stali na vrtu, je prišel mimo sosed in vprašal: »Glej, glej, koga pa imamo tukaj?« Michelle je pogledala mater, zaskrbljena, kaj bo odgovorila in videla, kako je v njenih očeh zrasel strah. »Sorodnico iz Amerike«, je odgovorila mati, brez nadaljnje razlage. Medtem ko je Michelle hlinila mirnost, je čutila, da se je od znotraj sesedla. Zlomila sem se.« Ko se je kasneje soočila s svojo materjo, ji je dejala, da soseda to nič ne briga. Toda najstnica je lahko videla le, da se je njena mati sramuje. Z Michelle je domov potovalo sveže čustvo sramu in zapuščenosti, in nikoli ni z nikomer delila, kar se ji je zgodilo.

 

Duhovni preobrat

V teku let je Michele svoj boj z nizko samopodobo skušala prikriti s številnimi dosežki, končanim študijem novinarstva in poročanjem o tisočih zgodbah za različne TV postaje. Srečala je svojega moža Jeffa, se z njim poročila (»čudovit partner je«!) in rodila sina. Nadaljevala je z rednimi obiski svoje družine v Angliji in celo uspela navezati stik s svojim posvojiteljskim očetom, ki je ko je Michelle odrasla, izbral treznost.

Kljub tem izpolnitvam in ljubezni vseh družinski članov, se Michelle ni uspela znebiti čustev nizke samopodobe. Imela je nerazložljive in resne bolezenske simptome in zdravniki so ji postavili napačno diagnozo lupus. (Kasneje je ugotovila, da sta resnična krivca gluten in mlečni izdelki, ne lupus). Tako je njeno zdravstveno potovanje postalo tudi duhovno. Namesto negativnega notranjega premlevanja je nekega dne zaslišala v sebi glas: »Morda moraš začeti imeti rada sebe.« To je bila za Michelle, ki je vse življenje izkušala strah ali se čutila zavržena, revolucionarna misel. Pred seboj sem imela izbiro: ali je moje življenje dar ali prekletstvo. Ker sem poglobila vero v Boga, sem spoznala, da moram narediti več kot da sem posvojeni otrok, ki se čuti nevreden.« Odločila se je tudi, da bo, ker ji je bilo vedno odpuščeno, tudi sama odpustila svojim biološkim staršem, ki so se ji odrekli, in socialnim delavcem, ki niso verjeli, da jo bo kdo kdaj hotel. V mogočnem, radikalnem dejanju ljubezni, se je odločila, da bo svoje zavračanje spremenila v sprejemanje in začela novo duhovno življenje.

 

Srečanje s »posvojiteljskim plemenom«

Ta globoka življenjska sprememba od znotraj je postala klic k dejavni podpori otrokom, materam in vsemu, ki jih Michelle imenuje »»posvojiteljsko pleme«. Začela je s pisanjem bloga Sestavljanka življenja, na katerem ljudje delijo svoje zgodbe o posvojenosti tako, da vedo, da niso sami. »Vsaka zgodba in vsaka oseba je drugačna in želim, da ljudje čutijo podporo in se zavedajo, da je njihova zgodba pomembna.«

Sestavljanka življenja Michelle in Jeffa se je s treh razširila na štiri člane družine, saj sta posvojila dečka iz Rusije. Odločitev za posvojitev je bila lahka. »Roditi preko posvojitve se mi je vedno zdelo normalno.« Minilo je pet let in Michelle se je vedno bolj zavedala, da še niso končali. Z Jeffom sta se odločila, da posvojita še enega otroka. Toda kje? V Rusiji? V Ameriki? Na svoja vprašanja sta kmalu dobila odgovor. Skoraj dnevno je bila v pogovoru s prijatelji in tudi drugod izpostavljena Etiopija. Po nekaj tednih, se je Jeff obrnil k njej in ji dejal: »Mislim, da morava posvojiti v Etiopiji.« To je bil usodni trenutek.

Kmalu sta potovala v Etiopijo in srečala čudovito deklico, ki je bila stara 10 mesecev, a tako drobcena, da so ji bila prav oblačila za trimesečnega dojenčka. Pustili so jo na ulici, da bi od lakote umrla. Našel jo je policist in jo poimenoval Tiblet, kar pomeni »Pustite ji, da postane večja«. »Ko sem slišala pomen njenega imena, sem to dojela kot Božji glas,« je dejala Michelle. »Toliko časa sem se čutila majhna«. Ko sta prinesla dojenčico iz Etiopije, je Michelle obudila svoje veščine video novinarstva, da bi razširila projekt Večji kot, s tem, da je intervjuvala ženske, ki so preživele veliko izgubo in se naučile, kaj je tisto, kar jim daje moč, »da vstanejo iz teme.«

»Veličina, na katero se osredotočam v teh zgodbah in v svojem življenju, je presežna in ne status,« je dejala Michelle. »Sedaj se vsak dan zbudim z občutkom hvaležnosti in se vprašam, kako lahko danes služim in pomagam?« …

Ko tako razmišlja o svojem življenju, Michelle priznava, da je »posvojitev lahko tako zelo težka. Toliko let sem čutila bolečino. Nisem vedela, bila je nekaj posebnega. To je nikoli končano potovanje, vedno bodo prihajala presenečenja.« In katero je zadnje? Po letih iskanja in pomoči privatnega detektiva, je Michelle končno našla svojega biološkega očeta v Združenem kraljestvu, toda žal je bil že pokojen – umrl je nekaj mesecem pred tem. Bil je poročen in imel je sina, še enega izmed Michellinih sorodnikov, ki jo je sprejel z odprtimi rokami. Njen brat ji je odgovoril tudi na Michellino vprašanje, ki jo je dolgo spremljalo: Je oče kdaj mislil nanjo? In res, mesec dni pred svojo smrtjo, je Michellinemu bratu povedal, da ima sestro.

»Moja starša sta bila nekoč majhen deček in deklica, ki sta bila ranjena. Oba sta zame tako posebna in sta me toliko naučila o moči odpuščanja in da popolnost ne obstaja. Dobro je reči, hej, tudi tukaj je nekaj gub.«

Več na: http://forher.aleteia.org/articles/michelle-madrid-branch-the-greater-than-project-fairy-tale-story-of-an-adoption-champion/

2017-03-19T18:19:35+00:0003. 01. 2017|