Koliko dni je še do prvega obhajila?

Jana Podjavoršek, Koliko dni je še do prvega obhajila? (Vir: Družina)

V majskih in junijskih dneh otroci nestrpno pričakujejo prejem prvega svetega obhajila. Zakaj je priprava tako pomembna tako zanje kot za starše?

Čas prvih obhajil v maju in juniju je milostni čas za prvoobhajance, njihove starše in župnijsko občestvo, če se duhovno pripravlja. Ko smem biti priča iskreni pripravi drugo- in tretješolcev na prvo sveto spoved in obhajilo, je njihova iskrenost in zaupanje usmiljenemu Očetu tudi zame spodbuda, da poglobim osebni odnos z Gospodom.

Vse se začne že pri pripravi. Odkrivanje usmiljene ljubezni v Jezusovem življenju in delovanju otroke prevzame in z navdušenjem se malih dejanj usmiljenja lotevajo tudi sami. Dobro se zavedajo, da je težko odpustiti, ko te nekdo prizadene, toliko večje veselje pa nastopi, ko odpustimo ali nam je odpuščeno. Žrtvice v vsakdanjem življenju nas na poseben način povezujejo v ljubezni do Jezusa, kot je večkrat rekel sv. Leopold Mandić: »Ljubezen do Jezusa je kakor plamen. Žrtve pa so drva na ogenj. Če drv ni, ogenj ugasne.« Žrtvice, kot je prizadevanje, da ubogajo na prvo besedo, naredijo nekaj namesto staršev, razveselijo sošolca, ki je osamljen, se z veseljem lotevajo domačih nalog, vadijo inštrument, berejo, pomagajo drugim idr., postanejo vsakdanje življenje, če vztrajajo, kateheti in starši pa jih k temu spodbujamo.

Priprava na prvo spoved
Na začetku šolskega leta začnemo pripravo na prvo spoved. Vedno bolj sem prepričana, da je dobro, da se pripravijo na zakrament svete pokore in gredo k prvi spovedi že v adventnem času. Ko spoznavajo Jezusa, ki jih ima rad, večkrat skupaj častimo Najsvetejše in smo krajši čas v tišini pred njim. Iz otroških src prihajajo iskrene prošnje ne le zanje, tudi za vse, ki jih imajo radi. V spominu mi ostaja prvoobhajanka, ki jo je pri adoraciji Jezusova navzočnost ganila do solz: »Tako lepo je bilo, da sem kar jokala,« mi je potem povedala. Čeprav starši niso hodili k maši, k verouku jo je vozila babica, je v sebi tako globoko doživljala Jezusovo bližino. Spet druga je ob koncu prosila za starše, da se ne bi kregali in bi se razumeli … Ko Jezusu vedno bolj zaupajo, začnejo z veseljem pričakovati prvo spoved. Pri pripravi in prvi spovedi je pomembno, da doživijo božje usmiljenje in njegovo neizmerno ljubezen, potem tudi kasneje radi hodijo k spovedi.

Prva spoved je prelomnica v življenju otrok, zato je lepo, kjer lahko v župniji organiziramo duhovne vaje in imamo čas, da odpremo srca usmiljeni ljubezni. Čeprav imamo občutek, da je v naši družbi vse dovoljeno, ostaja otroška vest občutljiva za dobro in slabo, pri tem pa jim največ pomagajo domači. Pri verouku lahko osvetljujemo, pričujemo in razlagamo, prvi kateheti otrokom pa so njihovi starši. Prepoznati, kaj je dobro in kaj slabo, se naučijo doma ob zgledu staršev, starejših bratov in sester, vedno znova pa občudujem družine, ki si kljub pomanjkanju časa jasno postavijo meje in vztrajajo v bistvenem. Zaradi različnih službenih obveznosti staršev in vpetosti otrok v številne dejavnosti večkrat zmanjka časa za duhovne vrline, ko pa se otrok odpre in zaupa Jezusu, postane v pravem pomenu animator in tudi starše spodbuja, da v še tako polnem urniku najdejo čas za mašo, molitev, šmarnično pobožnost … Kakšen žar je v njihovih očeh in dejanjih! Po prvi spovedi z otroki skupaj praznujemo ob sladkem priboljšku, da se veselje, ki ga doživljajo po božjem usmiljenju, širi in si ga zapomnijo.

Pričakovanje prvega obhajila
S prvo spovedjo začnemo pripravo na prvo obhajilo. Najprej spoznavamo vsebino in pomen posameznih delov maše in prvoobhajanci počasi vstopajo v skrivnost evharistije. Zelo radi poslušajo evharistične čudeže in počasi začnejo hrepeneti in pričakovati prvo obhajilo, Jezus postaja vedno bolj njihov zaupni prijatelj.

Po župnijah so vedno bolj v uporabi enotna bela oblačila za vse, v pripravi na prvo obhajilo ni več v ospredju skrb, kako bodo prvoobhajanci oblečeni, ampak je osredotočena na bistveno, na srečanje z Jezusom.
Priprava zajema tudi srečanja s starši in poglabljanje v skrivnost evharistije. Je pa to tudi lepa priložnost, da se povežejo med seboj in z župnijo.

Neposredna priprava v času devetdnevnice ali vsaj tridnevnice pred prvim obhajilom je že vstop v praznovanje, napetost pričakovanja pa narašča. To pričakovanje me je letos na poseben način nagovorilo pri skupini prvobhajancev, ki so odštevali dneve, ure, na dan obhajila pa je eden od njih na začetku pridige iskreno vzdihnil: »Zdaj pa še to, da bo ja še dlje trajalo do obhajila.«

Dotik srca
Otroških src se prvo obhajilo na poseben način dotika, kot je zapisala Klara: »Komaj sem čakala, da sem prejela Jezusa. Čutila sem, da mi je srce kar zažarelo. Vesela sem, ker sedaj nisem več sama. Hočem ga prejemati vsako jutro in lepo mi je, ker je tako Jezus vsak dan v našem razredu.« Gašper pa se tako spominja: »Ko sem prvič prejel obhajilo, mi je srce zagorelo. Čutil sem Jezusa.« Nekateri so doživeli posebno toplino in mir v srcu, vse pa je preplavilo veselje.

Vztrajanje na poti
Z dnem prvega obhajila se za prvoob­hajance začenja nova pot, v zavesti, da so na poseben način povezani z Jezusom. Najlepše je videti, ko pridejo k maši kdaj tudi med tednom, da bi prejeli obhajilo. Dobra priprava, izkušnja božjega usmiljenja in srečanja z Jezusom je popotnica, ki ima trajno vrednost, pa tudi spodbuda, da radi pristopajo k zakramentu božjega usmiljenja in k maši. Bog daj, da bi vedno znova radi zajemali živo vodo.
Časi so taki, kot so, skupaj z Jezusom pa še tako težki položaji postanejo rešljivi. Otroci pa nas s svojim iskrenim zaupanjem spodbujajo, da mu naredimo več prostora tudi v svojem srcu.

Več na: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B74B829BF581DA5DC1257B7F003CED84?OpenDocument

2019-05-22T13:08:41+01:0013. 05. 2019|