Kdo so novi romunski blaženi?

Mojca M. Štefanič, Kdo so novi romunski blaženi? (Vir: Družina)

Kratki življenjepisi sedmih grško-katoliških škofov, ki jih je papež v Blaju razglasil za blažene.

Papež Frančišek je v nedeljo v romunskem mestu Blaj za blažene razglasil sedem grško-katoliških škofov mučencev, ki so od leta 1948 dalje v obdobju komunističnega režima svoje življenje izgubili v ječi ali hišnem zaporu, kjer so večinoma shirali ali pa umrli za posledicami prisilnega dela. Pokopani so bili v neoznačenih grobovih. Mučence bodo lahko v Romuniji odslej tudi uradno častili. Kot bogoslužni spominski dan je papež določil 2. junij. Stol za nedeljsko bogoslužje v Blaju, ki ga je obhajal papež Frančišek, je bil narejen iz lesenih desk zaporniških postelj in železnih palic z oken zapora, v katerem so umrli nekateri mučeniški škofje.

Sedem novih blaženih predstavljamo v kratkih življenjepisih:

Iuliu Hossu (1885-1970): Rodil se je v kraju Milas v Transilvaniji. Ko se je po koncu študija teologije v Rimu vrnil v domovino, je bila Romunija pod sovjetsko okupacijo, vladal pa ji je Nicolae Ceausescu. Zaradi odpora proti ločitvi grško-katoliške Cerkve od Rima so ga leta 1948 zaprli, v ječi je preživel 22 let; zadnjih petnajst let pred smrtjo je preživel zaprt v romunskih pravoslavnih samostanih. Njegove zadnje besede so bile: »Moj boj je končan, vaš pa se nadaljuje.« nikoli ni izvedel, da mu je papež Pavel VI. leta 1969 brez javne objave podelil kardinalski naziv.

Valeriu Traian Frentiu (1875-1952): Kot sin grško-katoliškega duhovnika se je tudi Frentiu odločil za duhovniški poklic. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1913, pri komaj 37 letih. Vodil je krajevne Cerkve v škofijah Lugoj, Oradea Mare in Fagaras-Alba Iulia. Oktobra 1948 je bil aretiran; po več mesecih samice v samostanu Caldarusani je bil leta 1950 premeščen v zapor Sighet, kjer je shiral do smrti, njegove posmrtne ostanke pa so pokopali v neoznačen grob.

Vasile Aftenie (1899-1950): Tudi Aftenie je študiral v Rimu. Leta 1940 je bil imenovan za pomožnega škofa v Faragasu in Alba Iuliji, po smrti tamkajšnjega nadškofa pa je leta 1941 prevzel začasno vodenje krajevne Cerkve. Oktobra 1948 je bil aretiran in naslednjo pomlad v samostanu Caldarusani zaprt v samico. Po mučenju v prostorih notranjega ministrstva v Bukarešti je zaradi poškodb, ki jih je prejel pri mučenju, umrl v zaporniški bolnišnici.

Ioan Suciu (1907-1953): Suciu, sin grško-katoliškega duhovnika, je teologijo študiral v Rimu, pozneje pa je kot profesor predaval v svojem rodnem kraju Blaju. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1931. Oktobra 1948 je bil aretiran in nato premeščen v samostan Caldarusani. Od oktobra 1950 je bil nastanjen v zloglasnem zaporu Sighet, kjer je po dveh letih in pol shiral do smrti. V zadnjem pismu vernikom pred aretacijo je zapisal: »Naj vas ne zavedejo prazne besede, obljube, laži … Kristusa in Cerkve ni mogoče prodati.«

Tit Liviu Chinezu (1904-1955): s sošolcem Ioanom Suciujem je Chinezu študiral na Grškem kolegiju v Rimu in na Papeški univerzi Urbaniani. Kot Suciu je najprej poučeval teologijo v Blaju, leta 1947 pa je bil kot dekan premeščen v Bukarešto. Oktobra 1948 je sledila aretacija. Škofovsko posvečenje je prejel skrivaj, v zaporu v samostanu Caldarusani, podelili pa so mu ga škofje, ki so bili tudi sami zaporniki. Ko je skrivnost o njegovem posvečenju prišla na dan, je bil premeščen v zapor Sighet, kjer je umrl od mraza in lakote.

Ioan Balan (1880-1959): Balan je bil rojen v kmečki družini v Transilvaniji. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1903, študij je zaključil na Dunaju. Leta 1929 je bil imenovan za člana vatikanske komisije, ki naj bi pripravila nov zakonik cerkvenega prava za vzhodne Cerkve. Leta 1936 je bil imenovan za škofa v Lugoju. Po aretaciji oktobra 1948 je bil nastanjen v samici, obdobje med letoma 1950 in 1955 je preživel v zaporu Sighet, zadnja leta življenja pa v domačem zaporu, kjer je umrl, ne da bi mu kadar koli v življenu sodili.

Alexandru Rusu (1884-1963): Sin duhovniške družine s številnimi otroki je študiral v Budimpešti, po prejemu duhovniškega posvečenja leta 1910 pa je predaval na tamkajšnji Teološki akademiji. Od leta 1931, ko je prejel škofovsko posvečenje, je vodil novoustanovljeno škofijo Maramures. Po aretaciji oktobra 1948 je bil obsojen na 25 let zapora in je bil zaprt v samici v samostanu Caldarusani, od leta 1950 pa v zaporu Sighet. Potem ko je bil leta 1957 obsojen na 25 let prisilnega dela, je leta 1963 umrl v Gherli. Pokopali so ga na zaporniškem pokopališču, brez kakršnega koli verskega obreda.

Vir: Kathpress / Vatican News

Foto: Vatican Media

Vir: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kdo-so-novi-romunski-blazeni?

2019-06-04T10:55:25+01:0004. 06. 2019|