Kako je izkušnja biti neporočena mama, utrdila mojo vero

Jessica Watson, Kako je izkušnja biti neporočena mama, utrdila mojo vero (Vir: Aleteia)

Ko sem v srednji šoli zanosila, sta se okrog mene strnili moja družina in katoliška skupnost

Kot otrok sem obiskovala katoliško osnovno šolo. Od prvega do osmega razreda sem nosila plačane uniforme in dokolenke, šla vsak torek k sveti maši in v času posta poklekovala pred postajami križevega pota. Osem let sem preživela z 25 do 30 sošolci in bila na splošno zavarovana pred velikim svetom javnih šol, ki so jih obiskovali moji prijatelji iz soseske.

Leto preden sem začela obiskovati srednjo šolo, smo se preselili v veliko šolsko okrožje in bila postala sem del velikega morja javne šole – v kateri je bilo v razredu 300 učencev. Nisem imela pojma o družbeni hierarhiji, ki se je že vzpostavila ali kako zavzeti odgovoren odnos do številnih možnosti zmenkov s starejšimi fanti…

Tri leta in številne slabe odločitve so privedle do testa nosečnosti v kleti mojega takratnega fanta. Preostanek večera je vključeval solze, panične pogovore z bližnjimi prijatelji in debati, ali bi bilo staršem bolje za to povedati pred zahvalnim dnevom.

Vzgojena sem bila v veliki katoliški irski družini. Moj dedek je želel postati duhovnik, potem pa je pri svojih tridesetih spoznal mojo babico – to so bila tedaj kar pozna leta za poroko. Ko sem bila otrok, so me stari starši ob nedeljah zjutraj dvignili iz postelje, se prepričali, da sem šla v cerkev in me, ko sem jih s starši obiskala, vprašali, kaj sem si zapomnila od pridige. Na njuni mizi za kavo nasproti televizijskemu ekranu je bilo debelo Sveto pismo, nad vrati pa je visel križ.

Po grozi, ko sem staršem povedala, da sem noseča, me je bilo groza, kako sploh še kdaj iti na družinsko srečanje. Nisem si mogla predstavljati, kako razočaran bo moj dedek. Bala sem se tudi, kako bom kot noseča najstnica hodila k maši. Kaj bom naredila, ko se bo otrok rodil? Ga bom sploh lahko dala krstiti in iti po sredi našega občestva, ne da bi me bilo sram?

Do preobrata v moji nosečnosti je prišlo na dan, ko me je dedek poklical z družinskega dogodka, na katerem me ni bilo. Hotel je vedeti, zakaj nisem prišla, da bi mi povedal, da bi kot vedno morala priti in da moja dejanja niso spremenila njegove ljubezni do mene. Njegovo sprejemanje mi je pomagalo v upanju, da bo morda nekega dne enako naredilo tudi naše občestvo.

Hči se je rodila poleti pred zadnjim letnikom srednje šole. Ko to pišem kot odrasla, s povsem druge perspektive starosti in zrelosti, se zdi neverjetno, čeprav sem vse to prestajala sama. Vedno pravim, da sem bila premlada in prenaivna, da bi razumela, kako mlada in naivna sem.

Ko je prišla v našo družino, so mojo hčer sprejeli z odprtimi rokami in naša cerkvena družina je temu sledila. Naš duhovnik mi je ponudil, da otroka krsti po maši, saj je vedel, da mi je nerodno biti v središču pozornosti med nedeljsko mašo. Moja mama si je prizadevala s socialnim koordinatorjem ustanoviti skupino za podporo mladim materam. Hči je rada obiskovala nedeljske jutranje maše (čeprav nikoli ni bila tiho!).

Kot mlada mama samohranilka sem se zelo obremenjevala s tem, kako bo moje življenje izgledalo od zunaj. Nisem bila poročena in nisem imela načrtov, da bi to storila v bližnji prihodnosti. Živela sem s starši in mlajšimi brati, da sem lahko obiskovala srednjo šolo in nato kolidž. Gotovo nisem bila primer popolne katoliške mladenke. Narodna častna družba na naši šoli se je odločila, da me ne bo sprejela v svoje vrste in ob številnih srečanjih so z mano ravnali kot bi bila kužna.

Morda mislite, da sem to doživljala s strani katoličanov, s trdnim prepričanjem o predzakonski spolnosti. Toda prevladujoči občutek s strani našega cerkvenega občestva in družine je bil spoštovanje zaradi moje odločitve, da sem otroka obdržala. Podpirali so moje načrte, da jo vzgojim in to so pokazali z vprašanji: »Kako lahko pomagamo?«

Sprejemanje in podpora, ki sem ju čutila s strani svoje katoliške družine in župnije sta bila najbolj ozdravljajoči vidik zelo težkega obdobja mojega življenja. Če so me lahko spoštovali in ljubili ljudje, ki sem jih sama ljubila in spoštovala, lahko odpustim sami sebi svoje izbire in grem naprej z dvignjeno glavo.

Moja hči je danes stara 21 let. Ima krušnega očeta in hišo polno sorodnikov. Večkrat mi je bilo malce nerodno, ko so me ljudje spraševali po starosti ali če sva sestri, toda zdaj mi je to v ponos. Uspelo mi je – obema je uspelo zaradi najine vere, družine in občestva, ki naju je obdajalo.

Ko zdaj gledam nazaj na moja šolska leta v katoliških šolah, spoznavam, od kod prihaja moj strah pred tem, da bom razočarala vernike. Tako zelo so nas učili, da moramo delati  to, kar je prav, da sem pozabila vse, kar sem se naučila o odpuščanju, kadar storimo nekaj narobe.

Več  na: http://forher.aleteia.org/articles/journey-unwed-mother-strengthened-faith/?utm_campaign=NL_enutm_source=daily_newsletter&utm_medium=mail&utm_content=NL_en

2017-03-13T14:15:40+01:0012. 09. 2016|