Kako govoriti o smrti z otroki?

Marko Čižman, Kako govoriti o smrti z otroki? (Vir: Družina)

Vsi smo se med odraščanjem ali v dobi odraslosti že srečali s smrtjo. Nekako vemo, da bomo tudi mi nekoč umrli, vendar je to zavedanje večino našega življenja daleč od nas. Prav zato nas smrt nekako vedno znova preseneti. Ob dejstvu smrti se lahko zatečemo v zanikanje, lahko pa o njej govorimo.

Priprošnjica pri Bogu

V spominu sem ohranil izkušnjo mlade družine. Starša sta imela tri majhne otroke. Najstarejši je že hodil v osnovno šolo, druga dva sta bila mlajša. Nekaj mesecev po tem, ko je mamica zanosila, sta otrokom povedala, da bodo dobili sestrico. Otroci so bili novice silno veseli. Dva meseca pozneje se je zgodil nepričakovan zaplet in prišlo je do spontanega splava. Ko smo se srečali, mi je najstarejši fantič zaupal: »Sestrica nam je umrla …«. Starša sta otrokom razložila, da je sestrica, ki so jo pričakovali, zbolela in umrla. Ko so se vsak večer zbirali k molitvi, so vedno dodali tudi prošnjo zanjo. Ker je sedaj to možno, so opravili tudi pokop. Nekaj dni po pogrebu so otroci prišli k meni in dejali: »Danes smo šli na grob prižgat lučko in smo molili za svojo sestrico.«

Starša sta otrokom smrt predstavila takšno, kot kristjani verujemo, da je. Povedala sta jim, da je sestrica odšla k Bogu, ampak, da se bodo tam spet srečali z njo. Otroci se svoji sestrici v molitvi radi priporočajo. Nikoli nisem imel občutka, da bi jih zagrenila žalost. Njihova sestrica je postala in ostaja del njihove družine. Še več – postala je tudi njihova priprošnjica pri Bogu.

Starša sta morda nevede ravnala pravilno še glede nečesa. Mlajši otroci se odzivajo na situacije s podobnimi čustvi kot ljudje okrog njih. Ker so videli, da sta starša ob tem žalostnem dogodku ohranila mir, so ga lažje ohranili tudi oni.

Kako smrt doživljajo otroci različnih starosti?

Pri otrocih v obdobju od 9-13 let je dobro vedeti, da lahko ob smrti pride do »zapoznelih reakcij«. Otroci lahko ob smrti nekoga, ki so ga imeli radi, sprva reagirajo, kot da se ni nič zgodilo. Kasneje pa lahko zapadejo v globoko žalost. Odrasli ravnamo drugače. Najprej smo žalostni, potem se žalost z oddaljenostjo od dogodka počasi manjša. Zato si je za otroke v tem obdobju treba vzeti čas predvsem v tednih ali mesecih po pogrebu.

Z mladostniki od 13 do 18 let je pogovor o smrti lahko že zelo podoben pogovoru, ki ga imamo med seboj odrasli. Kljub temu je pri žalovanju z mladostniki včasih težko komunicirati. Zelo je pomembno, da uspemo mladostnike vključiti v skrb za tiste, ki jih imajo radi, že v času njihove bolezni in umiranja. Če so jih pomagali hraniti, če so jih lahko obiskovali in so v obdobju umiranja lahko zanje storili še kaj dobrega, jim je v času žalovanja ta zavest lahko v veliko tolažbo in pomoč.

Življenje mora iti naprej

Toda ne pozabimo: kljub izgubi, ki nam jo vedno znova prinese smrt, mora življenje iti naprej. Že kralj David s svojim zgledom uči, da nas smrt ne sme prikleniti v nedelovanje, izoliranost od ljudi in brezplodno žalovanje. Ko mu je zbolel sin, je kralj David zaradi dečka prosil Boga. Strogo se je postil in spal na tleh. Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« Ko je David spoznal, da je otrok umrl, se je okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v tempelj. Ko je prišel domov, si je dal prinesti jedi in je jedel. Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Bog ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.« (Prim: 2 Sam 12, 16-23)

Neka žena je mesec dni po smrti svojega moža dejala: »Rada sem ga imela in bil mi je velika opora. Toda jaz moram sedaj živeti naprej …« Pri tem ji je pomagala zavest, da lahko še veliko dobrega naredi za druge. To ji je pomagalo, da je ohranila življenjski optimizem in da je ostala povezana s soljudmi.

Bližina in pozorna pomoč sta neprecenljivi

Ko govorimo o umiranju in smrti, ne pozabimo drug drugemu ostati blizu. Če smo prijatelji družine, ki je doživela izgubo pokojnega, jim lahko pomagamo s pripravo kosila. Lahko pridemo na obisk v dneh po pogrebu (ko se še bolj začuti praznina zaradi izgube). Če imajo manjše otroke, jim lahko ponudimo, da kdaj prespijo z našimi otroki. Bližina in pozorna pomoč sta v tednih žalovanja neprecenljivi.

Foto: Tatjana Splichal. Fotografija je simbolična.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/kako-govoriti-o-smrti-z-otroki

 

2018-10-26T11:11:27+01:0025. 10. 2018|