Kaj je utrdilo moj zakon?

Katarzyna Wyszynska, Kaj je utrdilo moj zakon? (Vir: Aleteia)

Predstavljajte si prizor: Večer je. Pišem članek, nakupujem po spletu ali pa kuham juho za naslednji dan. Pozno je! Utrujena in jezna sem, da v »normalnem času« nisem uspela narediti vsega, kar sem si zadala. Razburjena sem, jezna in iščem krivca. In kdo bi bil bolj primeren kot moj mož?

Spet je pozen …

Če bi prišel domov ob razumni uri, bi lahko vse naredila. Toda namesto zvoka ključa v ključavnici, sem dobila sms sporočilo: »Danes bom pozen, ni me treba čakat.« Kot samostojni podjetnik ni vezan na standarde osemurnega delovnika ali tedensko kvoto ur. Namesto osmih ur dela toliko kot mora.

Ko torej zaslišim njegove korake po stopnicah in pogledam na uro, se želim z njim skregati ali pokazati vsaj užaljen obraz, mu našteti seznam, kako nič ne skrbi za svoje zdravje, nima časa za družino, da sebe ne omenjam. In točno to sem počela, dokler se ni zgodilo naslednje.

Sprememba

Nekega dne sem v ustvarjalni vnemi, izdelovala po mojem mnenju fantastično presenečenje za otroke. Tako sem bila v tem, da sem pozabila na čas. Okrog 1.00 sem še vedno bila dobre volje in pozdravila moža z žarečim nasmehom, ko sem se odtrgala od dela.

En pogled nanj je bil povsem dobolj, da je popolnoma pritegnil mojo pozornost in celo malo ohladil mojo dobro voljo. Videla sem, kako se je moj mož povsem spremenil in to me je šokiralo. Ko sem ga opazovala, so se njegove pokrčene mišice sprostile in njegov resen izraz na obrazu je zamenjal izraz olajšanja in besede hvaležnosti.

Novo pravilo

Kaj se je pravkar zgodilo? Moj mož se mi zahvaljuje, ker ga nisem pričakala z jeznimi komentarji – to je jasno znamenje, da se mora nekaj spremeniti. »Od danes naprej se bomo vsi na vratih pozdravljali z nasmehom!« sem se odločila v želji po spremembi, saj se je pričel advent. Oblikovali smo naslednje hišno pravilo: ko se nekdo vrne domov, ga vsi pozdravimo pri vratih z objemi in poljubčki.

Čisto veselje

V tem prvem trenutku drugega ne napademo s pomembnimi stvarmi, gospodinjskimi opravili in težavami. Pomembno je, da si vse delimo, a za to bomo imeli čas tudi kasneje – ne že pri slačenju plašča in umivanju rok.

Prvi trenutek, ko se vrnemo domov, mora vladati čisto veselje; veselje nad tem, da se vidimo in smo spet skupaj. Tisti, ki pride tako hitro dobi sporočilo – da je ljubljen, zaželen, in da smo srečni, ker je tu. Za otroke ni to nič novega. Če še ne spijo, mu vsi tečejo naproti z navdušenim: »ati!« in se mu odvisno od starosti obešajo za vrat ali noge. Kaj pa moj mož in jaz? Več kot leto je že odkar smo postavili to hišno pravilo. Priznam, da včasih moj nasmeh še vedno izgleda trpek, a še vedno se trudim. Najine odločitve se drživa, ker veva, koliko dobrega prihaja iz nje.

Zdi se majhna sprememba, a lahko postane velika stvar. Nisva se povsem odvadila medsebojnega prepiranja in zbadanja, a naš dom je postal drugačen, bolj miren in varen. Preprosto se vanj raje vračamo, ker vemo, da smo vedno dobrodošli. Zato se tudi vračamo srečnejši, in včasih celo bolj zgodaj.

Več na:

https://aleteia.org/2017/11/12/i-stopped-doing-one-little-thing-every-day-and-it-strengthened-my-marriage/

2017-12-08T12:49:46+01:0021. 11. 2017|