Imela sem načrt in otrok ni bil del njega

Maria Garabis Davis, Imela sem načrt in otrok ni bil del njega (Vir: Aleteia)

Mislim, da sem uporabila pet nosečnostnih testov. Če dobro pomislim, jih je bilo morda sedem.

Tisto lepo nedeljsko jutro sem po maši lovila svojega malčka, ko me je nenadoma prešinilo, da mi zamuja menstruacija. In to, da mi zamuja, pomeni, da že precej zamuja. Naenkrat sem začutila srce v grlu in bila povsem panična, ko sva svoje piščančke spravljala v avto in se iz cerkve peljala domov. Sploh nisem stopila iz avta, na hitro sem možu razložila, da moram hitro skočiti še po nekaj in že sem bila v prvi izmed treh lekarn, v katere sem tisti dan vstopila.

Vsakič, ko je test pokazal lučko na pozitivno, sem v nejeveri srepo gledala predse in vzela drugega. Z vsakim sem bolj prosila Boga, naj bodo testi pokvarjeni… Ko sem končno obupala, sem se usedla na posteljo in jokala in s tem nadaljevala nekaj naslednjih tednov.

Ne bi si mogla zamisliti bolj neugodnega časa za otroka. Iskala sem si službo bliže, da bi bilo konec dolgih voženj, ki so postajale vedno večje breme za moj zakon in otroke. Imeli smo finančne težave, že z otroki, ki sem jih imela sem se počutila preobremenjena. In kar je najhujše, pred šestimi tedni sem izgubila ljubljeno mamo zaradi nenadne in nepričakovane možganske kapi. Njena smrt me je vrgla iz tira. Ne le, da sem s težavo zagotovila varstvo otrok, za katerega je doslej skrbela ona, izgubila sem tudi svojo največjo oboževalko. V vsakodnevnih odgovornostih mame, ki vzgaja družino in je tudi polno zaposlena, je bila ona nenadomestljiva opora.

Ta nenačrtovana nosečnost me je strla. Bila sem zmedena. Moje srce je bilo strto. Čutila sem se zapuščeno od Boga. Po desetih letih uspešnega spremljanja in beleženja ciklusa, sem padla na izpitu naravnega načrtovanja družine. In bila sem besna.

Bila sem potrta. In razdražljiva. In jokala sem. In čutila sem se neverjetno in nezdravo kriva, ker sem vedela, da v resnici nimam razloga za potrtost, jok in razdražljivost. Za razliko od drugih, ki jih nosečnost preseneti, sem imela službo z veliko prednostmi, moža, ki se je veselil naslednjega otroka, hišo polno otroških stvari in nobenih zdravstvenih težav. In čutila sem se krivo, ker mi je bilo tako težko imeti še enega otroka, ko pa so številne moje prijateljice in domači nosili težek križ nerodovitnosti.

Moja tema se je dvignila šele, ko je nekdo končno imel pogum, da je najbolj sitni nosečnici na svetu dejal: »Zakaj se tako vznemirjaš zaradi tega? Ali ni tudi to smisel naravnega načrtovanja družine – da pustiš tudi Bogu prosto pot, da načrtuje tvojo družino?«

In spoznala sem, da ima prav. Ta nosečnost me je zaslepila, ker po moji tabeli naravnega načrtovanja preprosto ni bila možna. In bila del mojih življenjskih načrtov. A pri Bogu ni nič nemogoče in on je vedel, kaj potrebujem. Ne da bi to vedela, je bil prav ta otrok tisto, kar sem potrebovala.

Moja deklica je sedaj stara dve leti in je moj največji vir veselja. Izpolnila je praznino, za katero nisva niti vedela, da obstaja in ima v moji družini edinstveno in nenadomestljivo mesto. Življenja brez nje si preprosto ne morem predstavljati.

Preko nje sem se naučila, da je dobro, če nisi preveč vesel nepričakovane nosečnosti. Kajti na koncu nosečnost ni »nosečnost«, ampak bister, ljubek in živahen otrok z imenom.

Vsak večer, ko jo uspavam, ji povem isto zgodbo: »Nekoč je bilo moje srce strto in Bog me je imel tako rad, da mi je poslal tebe, da bi ozdravila moje srce in ga napolnila z veseljem in smehom.« In ona se smehlja. Tudi jaz se smehljam, ko spoznavam, da Božji načrt za moje življenje vedno presega vsa moja pričakovanja.

Vir: http://aleteia.org/2017/01/25/i-had-a-plan-and-a-baby-wasnt-in-it/

2017-03-19T18:19:35+00:0031. 01. 2017|