Cerkvena gibanja in skupnosti na Slovenskem

Cerkvena gibanja in skupnosti na Slovenskem2017-03-19T18:19:34+00:00

Laiška gibanja in nove skupnosti na Slovenskem

»Za binkoštne praznike leta 1998 je bilo na povabilo papeža Janeza Pavla II., v Rimu srečanje novih duhovnih gibanj in krščanskih skupnosti. Sveti oče in nekateri voditelji gibanj so želeli, da bi do podobnih srečanj prišlo tudi po krajevnih Cerkvah. V Sloveniji je srečanje potekalo konec junija 1999, pod geslom »Različni darovi – isti Duh«. »Namen tega srečanja je bil, da bi različna gibanja in skupnosti v Cerkvi, ki danes živijo in delujejo na Slovenskem, bili med seboj čim bolj povezani, tako da bi vsi čutili, da smo ena Cerkev, čeprav na različen način uresničujemo svoje krščansko poslanstvo. Čutiti je bilo delovanje Duha; v bratski skupnosti smo doživeli, da smo otroci enega Očeta in da je za prihodnost Cerkve to srečevanje in povezovanje različnih duhovnosti nujno potrebno, ker bo samo v edinosti možno oživljati Cerkev in svetu prinašati novo življenje.

Zgodovina Cerkve nam pripoveduje o neprestanem prepletanju med božjim in človeškim, med karizmo in institucijo. Dokler živimo na zemlji, je potrebna institucija, potrebna je struktura, neki red, potrebna so določena zunanja znamenja, vendar Cerkev potrebuje tudi karizmo, torej tisto notranjo življenjsko silo, ki institucijo vedno znova poživlja in spreminja. Če torej gledamo s teološkega in eklezialnega vidika, vidimo, da gre za globlje življenje Cerkve. Cerkev hodi po različnih poteh, ima mnoge cvetove, veliko različnih melodij, veliko različnih poti, vendar vsi v istem Duhu delajo za rast Božjega kraljestva.

V zgodovini imamo veliko karizem. Posebno v kritičnih obdobjih so se te karizme pokazale kot nov zagon Cerkve, kot nova rast, novo upanje, nova pomlad. Navadno so se potem izoblikovale v različne redovne skupnosti, v duhovna gibanja, ki so imela svojo strukturo. In tako bo do konca sveta. Tudi za današnji čas, ko doživljamo po eni strani nevero množic, odklon od Boga, od krščanskih vrednot, itd., je Bog poslal nova gibanja in duhovne skupnosti. Zato je Janez Pavel II., ob srečanju z njimi velikokrat poudaril misel: ›Vi ste Božji dar Cerkvi našega časa.‹

V današnjem času so se razmere zelo spremenile, zato ne moremo več računati samo na klasičen pastoralni način dela: da duhovnik čaka, da pridejo otroci k verouku, odrasli k zakramentom, v cerkev. Danes je vera v krizi. Cerkev mora preiti od pastorale čakanja k pastorali iskanja, kar je evangelizacijska naloga.

Župnija kot velika, množična skupnost je sicer dragocena, a ne zmore vedno ustvariti pravih medsebojnih odnosov. Nove duhovnosti povezujejo ljudi v intenzivnejši odprtosti za Boga, v bolj poglobljenem poslušanju Božje besede, v močnejši molitvi, duhovnem življenju. Hkrati pa omogočajo človeku, da se sreča s sočlovekom: nastajajo globlje bratske vezi, druženje, ki ga današnji človek tako zelo potrebuje. Različne sekte v našem času, ki imajo ta osebni odnos delovanja, so velik izziv za našo Cerkev.

Zato zelo spodbujam, da se v naših župnijah in dekanijah in na škofijski ravni odpirajo možnosti duhovnim gibanjem. Potrebno je, da se duhovniki, ki vidijo znamenja časa, ko je marsikje tradicionalna vera neučinkovita in ne more izpolniti tistega, kar bi bilo potrebno, predvsem za mlade generacije, odprejo novim duhovnostim in tako omogočijo poglobitev ljudem, ki danes pričakujejo Božjo besedo.«

A. Uran, v: Joseph Ratzinger – Benedikt XVI., Novi posegi Duha: Gibanja v Cerkvi, Ljubljana: Novi svet, 2007, 5-7.