Cesarjevi nasveti za dober zakon

Mojca M. Štefanič, Cesarjevi nasveti za dober zakon (Vir: Družina)

Cerkev življenje svetnika vsako leto tradicionalno obhaja na obletnico smrti, na dan, ki zaznamuje prehod iz zemeljskega življenja v nebesa. Malce drugače pa se je zgodilo pri blaženem Karlu, zadnjem avstrijskem cesarju. Namesto datuma smrti je Cerkev za cesarjev god izbrala dan v njegovem življenju, ki je bil posebnega pomena in je tudi tlakoval njegovo pot v svetništvo: dan poroke s cesarico Cito.

Bl. Karel je bil poleg cesarja in kralja (bil je tudi zadnji ogrski kralj, znan kot Karel IV.) ter voditelja, ki si je med 1. svetovno vojno neutrudno prizadeval za mir, predan družinski oče in zvest soprog svoji ženi Citi. Poročena sta bila enajst let, do njegove prezgodnje smrti leta 1922, v zakonu pa se jima je rodilo osem otrok.

Kot vodja cesarstva v vojni je imel gotovo zelo veliko težav, toda sredi vseh teh dogodkov Karel nikoli ni pozabil, kako pomemben je tudi njegov zakon. Zakonska zveza s Cito je njunim otrokom in podanikom služila kot zgled, ki so ga vsi z veseljem posnemali.

Pa si oglejmo pet nasvetov bl. Karla in Božje služabnice Cite, ki nas lahko navdihnejo, poročenim parom pa pomagajo živeti v skladu z zakonskimi obljubami, vse »dokler naju smrt ne loči«.

1) Ne pozabimo: najpomembnejši cilj zakona je pomagati zakoncu, da pride v nebesa.

Dan pred kraljevo poroko je Karel rekel Citi: »Zdaj pa drug drugemu pomagajva, da prideva v nebesa.« Zlahka pozabimo, da je zakonska zveza predvsem zakrament. To pomeni, da Bog poročenim parom namenja posebne milosti, da bi izpolnili svoje življenjsko poslanstvo, usmerjeno v končni cilj, nebesa. Bog si želi naše sreče in to srečo lahko dosežemo, če prepoznamo svojo vlogo ter zakoncu pomagamo, da živi sveto življenje. To vsekakor ni preprosto, toda z Bogom je vse mogoče.

2) Zaupajmo svoj zakon Bogu in preblaženi Devici Mariji.

Karel in Cita sta vedela, da potrebujeta vso razpoložljivo pomoč, če želita »drug drugemu pomagati, da prideta v nebesa«. Poleg tradicionalnega katoliškega poročnega obreda si je par omislil še poseben zapis, vgraviran na notranjo stran prstanov: »Sub tuum praesidium confugimus, sancta Dei Genitrix« (»Pod Tvoje varstvo pribeživa, o sveta Božja porodnica«) – vrstico iz starodavne molitve, ki je izražala njuno željo, da svoj zakon zaupata budnemu varstvu preblažene Device Marije.

Preden sta odšla na poročno potovanje, sta poromala v Marijino Celje (Mariazell), posvečeno Veliki Materi Avstrije. Zakon je pogosto lahko zelo težaven, zato pari ne bi smeli imeti strahu, da v takem primeru Boga in Njegovo Mater prosimo za pomoč.

3) Po poroki nisem več »jaz«, ampak »midva«.

V zakonu se pogosto pojavi skušnjava, da živimo ločeno življenje, mož opravlja »svoje delo«, žena pa »svojega«. Odločitve se sprejemajo ločeno, zakonca se ne »mešata« v zadeve drug drugega. Karel in Cita pa sta se, ravno nasprotno, vedno videla kot par. Cita se je zelo zanimala za moževo službo in ni imela pomislekov pred izražanjem svojega mnenja. S Karlom se je pogosto odpravila na politična potovanja, poleg tega pa je tudi dejavno sodelovala pri družbenih zadevah cesarstva.

Poleg tega, da sta sodelovala kot kraljevi par, sta Karel in Cita svoje otroke dejavno poučevala o verskih resnicah. Otroke učiti moliti ni bilo le Citino delo, tudi Karel je svojim otrokom vcepil ljubezen do Boga in jih sam učil moliti. Zelo resno sta vzela svetopisemski zgled in sta »postala eno telo« v vseh pogledih.

4) Nenehno vžigajmo plamen ljubezni.

Kot cesar med prvo svetovno vojno je bil Karel primoran veliko potovati in sprejemati ključne vojaške odločitve. To ga je zelo bolelo, ker je bil veliko časa ločen od svoje žene in družine, zato je v svojem vojaškem štabu uredil telefonsko zvezo s cesarsko palačo, da je lahko večkrat na dan govoril s Cito. Palačo je klical, da je spregovoril besedo ali dve s svojo ženo in povprašal po svojih otrocih. Zavedal se je, da sta kljub številnim obveznostim njegov zakon in družina na prvem mestu. Vedel je, da bo zakon propadel, če ga z ženo ne bosta negovala z ohranjanjem plamena ljubezni.

5) Ljubimo drug drugega z večno ljubeznijo, ki prestane vse preizkušnje.

Mladoporočenci so pogosto presenečeni, kako hitro začetno navdušenje nad ljubeznijo usahne in ugotovijo, da do svojega zakonca ne občutijo več enake ljubezni kot na začetku. To pomanjkanje občutka »prave ljubezni« lahko parom vzame pogum, še posebej, če sta ravno sredi preizkušnje. Karel in Cita pa se nista nehala ljubiti niti takrat, ko so se pojavile težave. Potem ko sta doživela ponižanje ob izgonu iz lastne domovine, sta se še tesneje oklenila drug drugega. Kmalu zatem sta se soočila s še večjo preizkušnjo svoje ljubezni, ko je Karel zbolel za hudo pljučnico in se hitro znašel na smrtni postelji.

Karlove zadnje besede ženi so bile: »Neskončno te ljubim.« Cita je naslednjih 67 let nosila črnino, v znamenje svojega žalovanja. Nikoli ni prenehala ljubiti svojega moža, vse do smrti, ko sta se znova združila v nebesih. Njuna ljubezen ni bila le »občutek«, ampak izbira, da sta drug drugega ljubila, »dokler naju smrt ne loči« in še dlje.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/cesarjevi-nasveti-za-dober-zakon

 

2017-08-25T08:24:59+00:0020. 02. 2017|