Boga sem prosila, naj me nauči usmiljenja, nato je prišlo do prepira

Leticia Ochoa Adams, Boga sem prosila, naj me nauči usmiljenja, nato je prišlo do prepira

Nisem hotela biti usmiljena, hotela sem izgubiti živce

Pred nekaj tedni sva se z možem sprla. Prepir je bil resen in je trajal ves teden. V tem tednu sem se kar precej naučila o tem, kako biti usmiljen v zakonu.

Za druge ne vem, a kadar sama prosim Boga, naj me nauči nečesa, tega ne stori tako, da me napolni z znanjem, pač pa mi da obilo možnosti, da se učim in vadim krepost za katero prosim. Boga sem prosila, da bi postala bolj usmiljena do ljudi okrog sebe. Nato je prišel prepir.

Nisem hotela biti usmiljena, Hotela sem izgubiti živce, raniti in gojiti zamero. Nisem hotela imeti rada svojega moža. In verjemite mi, da ga ves teden res nisem preveč marala.

In kaj je tu z usmiljenjem: nihče ga ni vreden ali si ga zasluži. Nisem vredna in ne zaslužim si usmiljenja od Boga, ko gre za moje grehe in pomanjkljivosti, to je zagotovo. Zelo lahko mi je sprejeti usmiljenje drugih, ko ga potrebujem, toda ideja, da bi morala biti sama usmiljena do človeka, ki je prizadel mene? To vendar nima nobenega smisla! To je noro.

Hočem, da ljudje plačajo za to, kar so mi storili. Veliko ljudi mi naredi kaj takega in se potem izmaže. Toda, to je moj problem. Misliti, da nekako nekaj pridobim in s kuhanjem zamere zmagam, je popolna zmota. Resnica je, da sem v teh situacijah jaz poraženka. Jaz sem nesrečna, oseba, ki me je prizadela, je čisto v redu, ker sploh ne pomisli več na to.

Po tednu bojev in opravičil na obeh straneh boja, sem morala sprejeti odločitev. Ali možu popolnoma odpustim in pozabim na vse skupaj, ali pa vztrajam v jezi in prizadetosti. Lahko sem usmiljena ali besna.

Prava izbira mi je bila jasna. Jasno je bilo tudi, da nimam nobene pravice, da mu odtegnem usmiljenje. Če bi to nameravala, potem bi morala sprejeti tudi dejstvo, da nimam pravice še kdaj sesti v spovednico in pričakovati, da mi bo Bog odpustil.

Ko mi je to postalo jasno, sem izbrala, da vse skupaj pustim. Po Božji milosti sem lahko kar tako pustila jezo, bolečino in izdajstvo, ki sem ga čutila in znova lahko pogledala na svojega moža kot na človeka, ki se tako kot jaz, trudi po svojih najboljših močeh. Ni popoln, kdo pa sploh je? Spodletelo mu bo, pustil me bo na cedilu in razočaral me bo, a vse to bom storila tudi jaz. Že velikokrat sem to storila in bilo mi je žal. Vedno je sprejel moja opravičila in poskuse, da se poboljšam. Sedaj moram jaz narediti enako.

Morala sem pogledati njega in se odločiti, da ga ne bom krivila za vse druge moške, ki so me zapustili, me ranili in me pustili z ranami, saj on ni eden izmed njih. On je mož, ki mi je pred oltarjem Katoliške cerkve obljubil, da me bo ljubil po svojih najboljših močeh in ki se zanaša na to, da bo Božja ljubezen to razliko nadoknadila, kadar mu bo spodletelo. Bog točno to tudi dela!

V trenutku, ko sem izbrala usmiljenje, sem bila osvobojena vseh tistih zamer, pri katerih sem tako dolgo vztrajala. Duhovno sem se čutila veliko lažjo, kot bi se med menoj in Bogom s ceste odvalila velika skala. … Ko je papež Frančišek razglasil leto Usmiljenja, si nisem mislila, kako zelo potrebno je, da se sama naučim tega, kako biti usmiljena, namesto, da usmiljenje vedno prejemam.

Več na: http://aleteia.org/2016/01/23/showing-mercy-in-marriage/

2016-02-11T09:36:14+00:0016. 02. 2016|