Biti star, bolan in krhek, je darilo

Judy Landrieu Klein, Biti star, bolan in krhek, je darilo (Vir: Aleteia)

Najpomembneje je, da se naučimo svoje zadnje lekcije

»Bodi blagoslovljen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, sem molila, ko sem naredila znamenje križa na očetov obraz na večer, preden je umrl. Pogledal me je s svoje postelje in me spomnil na otroke, ki so se namestili za molitev in poljub pred spanjem.

»Kot majhen otrok je«, je rekla mati nekaj trenutkov kasneje o mojem krhkem, pogosto zmedenem, s parkinsonovo boleznijo obremenjenem 86-letnem očetu. »Povsem podoben je otroku«, je ponovila z mešanico presenečenja in žalosti.

Vsi smo vedeli, da bo prišel ta dan. Kljub temu se je težko pomiriti , ko vidiš moškega, ki je bil prej močan, robusten in fizično spreten, zdrseti v nemoč.

Spomnila sem se na enega najlepših trenutkov, ki sem jih preživela z očetom – semestra, ko je skoraj pred desetletjem obiskoval moj seminar Medicinske etike na kolidžu Naše ljube Gospe Svetega križa. Bil je ponosen, da sem poučevala na kolidžu, vesel, da je lahko poslušal moj seminar in moji študenti so ga imeli radi. Učbenik za seminar je bral in se mu vztrajno posvečal, potem pa ga je odložil na mizo poleg svojega stola v dnevni sobi, da jo je lahko takoj pokazal vsakomur, ki je prišel v hišo. V tistem času se mu je pričela pojavljati Parkinsonova bolezen, in na srečo je bilo večje tresenje večinoma še mogoče nadzorovati z zdravili.

Vsak četrtek zjutraj sem ves semester očeta prihajala iskat in ga peljala na seminar. … Ko sva se z dvigalom peljala v prvo nadstropje, sva nadaljevala s hojo po dolgem hodniku proti razredu, kjer je čakalo 30 študentov.

Nekje na polovici poti so očetove noge preprosto zmrznile in obstal je s prestrašenim pogledom na obrazu, ko jim je v svoji notranjosti zapovedoval, naj se premaknejo naprej. Brez besed. V nekaj sekundah je bil povsem objokan, in je očitno žaloval nad izgubo kontrole nad svojim telesom. »Pridi, oče«, sem ga spodbudila, ko sem svoj komolec trdno ovila okrog njegovega, da bi mu pomagala iti naprej. »Saj bo šlo.« V razred sva zamudila, in čeprav si je nadel pogumen izraz na obrazu, je bil pretresen ob spoznanju svojega napredujočega stanja. To so bili začetki bolezni, ki mu je sčasoma skoraj popolnoma omogočila, da bi hodil ali govoril.

Ko sem gledala na očetovo mlahavo, krhko telo, sem razmišljala o svoji moči, sposobnostih, življenju, kot jih poznamo, da bi se pripravili za večno življenje. Očitno je izjemna milost v tem, da se prenehamo zanašati sami nase ter da se učimo biti popolnoma odvisni od Boga in drugih. Zadnje obdobje dolgega življenja je polno ranljivosti, branjenja sebe, obvladovanja samega sebe in mask. Je sveti čas, ko nas znova kopajo, hranijo, previjajo in za nas skrbijo drugi in ponuja priložnost, da znova obudimo – kljub sivkasti koži – otroško srce.

Skoraj vse življenje potrebujemo, da pridemo do sem, kjer se narava ponuja kot darilo – nemoči – tega, česar smo se najbolj bali, proti čemur smo se najbolj borili in kar smo neprenehoma skušali odgnati s svojo osebno močjo. Na koncu, je nemoč milost, ki nas vabi, da se predamo in nas uči, kako naj odpremo svoje roke, da bi od Boga in drugih preprosto prejemali. Nemoč je poljub nebes, ki nam daje znamenje, naj zaupamo, ki nas vabi domov, tja, kjer bomo končno razumeli, da smo neskončno ljubljeni od Boga, ki nas vidi takšne, kot naj bi postali – majhni otroci.

»Lahko noč, očka. Rada te imam«, sem nežno rekla ko sem se sklonila, da bi poljubila njegov otroški obraz. »Vse je dobro. Pojdi v miru.«

Več na: http://aleteia.org/2016/02/01/being-old-ill-and-frail-is-a-gift/

2016-02-23T09:02:21+01:0023. 02. 2016|