Besede, ki jih na hčerini poroki nisem izrekel

Tom Hoopes, Besede, ki jih na hčerini poroki nisem izrekel (Vir: Aleteia)

Cecilija, vem, kaj lahko pričakuješ od svojega zakona.

Veliko veselje, ki mu hitro sledi velika žalost – evforija in bes, globoko udobje in razdraženost, ki si jo zapomniš. Pripeljali te bodo do tvojih meja in obupno si boš želela to končati. Njegov deški šarm bo postal neodgovorna nezrelost. Tvoj tihi šarm bo postal skrivnostnost, ki pelje v norost. Izviri tvoje ljubezni bodo postali plitvi bazeni. Prišli bodo argumenti in za vse – veselje, mir, srečo, prihodnost – se bo vsak čas zdelo kot da so na kocki.

Toda, če vztrajaš – in molim k Bogu, da bi bilo tako (ali drugače, vsak dan molim za vaju, da bi vztrajala) – če bosta vztrajala – bosta našla nekaj čudovitega, kar sledi prvi fazi zakona. Razdraženost bo ostala, a bo postala zvok iz ozadja. V ospredju pa bo prevladovalo veselje – veselje, ki je mogoče le tistim, ki so svoje življenje posvetili nekomu drugemu in se z vsem bitjem borili proti svoji sebičnosti. Boji bodo še vedno prišli, a na kocki bo veliko manj. Ne bo prevladala jeza, ampak mir in hvaležnost…

Sedaj sta zaljubljena – res zaljubljena. O tem ne dvomim. In ne dvomim, da bo vajina ljubezen kdaj manjša, kot tudi ni ljubezen, v katero sem vstopil sam. Doslej še ni postala taka. Vajina ljubezen še ni večja od moje ljubezni do tvoje mame. Ne še.

Sedaj se ljubita dovolj, da sta se svojemu življenju odpovedala zaradi sanj o tem, kar naj bi to postalo. Kasneje bosta svojo ljubezen morala razdajati mnogo šibkejši resničnosti tega, kar vama bo življenje dejansko prineslo.

Danes vidita to, kar je v vama najboljšega in hitro spregledata slabo. Kasneje bo to, kar je v drugem naslabšega, zaznamovalo številne ure in dneve vajinega življenja, morda mesece in leta in se bosta ljubila kljub temu in skupaj naredila, kar je za drugega najbolje, v veliko večji meri kot sedaj. Vajino razočaranje nad drugim bo postalo vedno bolj odpuščajoče. Vajino veselje nad drugim bo postalo veliko bolj realistično – nežnejše in globlje.

Danes vama je Bog dal bleščeče videnje tega, česa je vajin zakonec vreden, in svoje življenje sta podarila temu videnju. Kasneje bo to bleščavost odvzel in vaju prosil, da mu vseeno darujeta svoji življenji.

In če bosta to storila, bosta veliko srečnejša, kot si zdaj sploh lahko predstavljata.

»Zdi se težko, celo nemogoče, da bi se za vse življenje zavezali nekemu drugemu človeškemu bitju«, pravi katekizem. Toda »Kristus biva v njima, jima daje moč, da nosita svoje križe in mu tako sledita, da potem ko sta padla, znova vstaneta, da drug drugemu odpuščata, da nosita bremena drug drugega, da se drug drugemu podrejata iz spoštovanja do Kristusa« in da drug drugega ljubita z nadnaravno, nežno in rodovitno ljubeznijo.«

Zakon je kot plezanje na nemogoče strmo goro, napor, pomeni utruditi se, biti vsega sit in ugotoviti, da je pot pred tabo dolga dvakrat toliko.

To je ogromna ovira, razen če naredita eno stvar: Odvrnita pogled od gore. Zavzemita edinstveno izhodiščno točko, ki vama je bila dana. Spodaj v dolini bosta videla življenja tistih, ki so vaju oblikovali in tistih, ki sta jih oblikovala vidva. Pred seboj bosta videla lepoto, ki vaju kliče naprej.

Nato bo vzpon na goro samo še osvajanje vedno večjih vrhov.

Več na: http://aleteia.org/2016/05/30/words-i-didnt-say-at-my-daughters-wedding/

2017-03-19T18:19:35+01:0013. 02. 2017|