Zakaj papež hvali film Babetino kosilo?

Philip Kosloski, Zakaj papež Frančišek želi, da si ogledamo film Babetino kosilo? (Vir: Aleteia)

V nedavnem intervjuju papež Frančišek znova omenja svoj najljubši film, Babettino kosilo, iz leta 1987. Danski film je omenil, ko je spregovoril za Avenire, in ga izpostavil, ko je odgovarjal na vprašanja o tistih, ki so kritizirali njegova ekumenska prizadevanja. Papež Frančišek je rigidno vedenje tistih, ki nasprotujejo njegovim ekumenskim naporom, primerjal strogim meščanom prikazanim v Babbettinem kosilu.

To ni prvič, da se je papež skliceval na svoj najljubši film. Omenil ga je tudi v Amoris laetitia, s čimer je Babettino kosilo postal verjetno prvi film, ki je sploh bil kdaj omenjen v papeškem dokumentu.

Zakaj je papežu Frančišku ta film tako pri srcu in ga vztrajno priporoča? Kaj so duhovne lekcije, ki se jih lahko naučimo iz tega filma?

Tu je kratek povzetek za tiste, ki si filma niste ogledali. Film se prične v majhni protestantski vasi, ki jo je več let vodil zelo strog pastor. Prepričanja skupnosti so zelo puritanska, in vas naredijo za siv kraj, v katerem je komaj kaj veselja. Prebivalci so tako zelo zaskrbljeni glede izpolnjevanja številnih pravil, da se bojijo uživati v katerikoli izmed zemeljskih radosti.

Po pastorjevi smrti so njegove hčere prisiljene v vodenje hirajoče se skupnosti. Upale so, da se bodo poročile, toda njihov oče je bil glede poroke nepopustljiv in je vsem snubcem prepovedal približati se njegovim hčeram.

Nekega dne je v mesto prišla Francozinja Babette in vse postavila na glavo. Medtem ko je kot gospodinja delala v vasi, je Babette odkrila, da je v Parizu zadela na loteriji in namesto, da bi vzela denar in se vrnila domov, vsega porabi za pravo »francosko praznovanje«.

Številni meščani so se ob številni barviti vsebini pohujševali in odklonili, da bi užili, kar je skuhala. Prepričani so, da je praznovanje »satanska skušnjava« in so trdno prepričani, da v hrani ne bi smeli uživati in da jih ta lahko pripelje v grozne grehe.

Kakorkoli, ko so se posedli in pričeli uživati številne jedi, so kmalu ugotovili, da se jim bo težje upreti kot so sprva mislili. Niso se mogli obvladati, pričeli so odkrito uživati in bili na koncu Babette iskreno hvaležni, da je odprla njihove oči za preproste življenjske radosti.

Papež Frančišek je videl lepoto filma na različne načine. Najprej je videl praznovanje kot primer resničnega veselja. V Amoris laetitia piše: »Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino kosilo  (Il pranzo di Babette), kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.« (AL 129)

Papež Frančišek v Babettinem nesebičnem razdajanju vidi zgled, ki bi mu morali slediti. Babette ves svoj loterijski dobitek porabi za pripravo gostije, cele tedne načrtuje obed ter išče potrebne sestavine. To je veselje, za katerega papež Frančišek želi, da ga izkusimo, veselje, ki se ne osredotoča na sebične potrebe, ampak na veselje drugih.

Drugič, papež Frančišek vidi film kot klic, da se odpremo delovanju Svetega Duha. Včasih smo v skušnjavi, da bi posnemali starozavezne farizeje in okrog svojih prepričanj zgradili zid, se osredotočili na pravila, ki si jih je izmislil človek, da bi zaščitil samega sebe. Pravila so gotovo potrebna, toda, ko z njimi postaneš obseden in si izmišljaš vedno nova, ki nimajo povezave s srcem evangelija, se slepiš pred tem, kar Bog od nas želi, da storimo. To ni kritika desetih zapovedi ali dogem, ki se nikoli ne bodo spremenili, ampak pravil, ki jih delamo sami, da bi se zaščitili pred grehom. Papež Frančišek nas spodbuja k ponovnemu razmisleku o tem, kako morda Bog želi, da z usmiljenjem dosežemo tiste, s katerimi ne soglašamo ali se z njimi bojimo navezati pogovor.

Gre za film, ki poudarja željo papeža Frančiška po jubileju usmiljenja. Film izpostavlja potrebo po usmiljenju ne na račun resnice, ampak v povezanosti z njo. Zdravica na koncu filma lepo povzema, zakaj je papežu Frančišku ta film tako ljub:

»Prišel bo čas, ko se vam bodo odprle oči.

In ko bomo spoznali…

da je usmiljenje neskončno.

Vse kar je potrebno je, da z zaupanjem čakamo…

in ga s hvaležnostjo sprejmemo.

Usmiljenje ne nalaga nobenih pogojev.

In kljub temu!

Vse, kar smo izbrali…

nam je bilo podarjeno.

In vse…

kar smo zavrnili…

nam je bilo tudi podarjeno.

Res, prejeli smo tudi to, kar smo zavrnili.

Kajti usmiljenje in resnica spadata skupaj.

In pravičnost in blaženost…

se bosta poljubila.«

Na koncu je Babettino kosilo najljubši film papeža Frančiška zato, ker nas izziva, da pogledamo preko nas samih in vidimo Božje veselje in usmiljenje. To je film o nesebičnem služenju drugim, ki ni vedno v skladu z od človeka postavljenimi pravili in ki lahko preobrne naš pogled na Božje usmiljenje na glavo.

Tako Philippa na koncu filma reče Babette: »Toda Babette, to še ni konec. V nebesih boš velika umetnica, kakršno si je Bog želel, da postaneš. Kako zelo boš razveselila angele!«

Več na: http://aleteia.org/2016/11/21/why-does-pope-francis-want-us-to-watch-the-movie-babettes-feast/?utm_campaign=NL_en&utm_source=daily_newsletter&utm_medium=mail&utm_content=NL_en

 

2017-03-13T14:08:11+01:0029. 11. 2016|