Chiara Santomiero, Andrea Scorzoni, Dragi papež Frančišek: Rak je ozdravil mojo dušo (Vir: Aleteia)

Bila je cvetna nedelja 2013. Papež Frančišek je govoril mladim, ki so se zbrali na Trgu sv. Petra na letnem praznovanju srečanja mladih. Dejal je: »Ne sramujte se svojega križa! Nasprotno, objemajte ga, ker ste razumeli, da v podaritvi samega sebe, v darovanju samega sebe, v tem da gremo iz sebe, najdemo resnično veselje in da je s to ljubeznijo, Bog premagal zlo.«

Carlotta Nobile je slovesnost spremljala po televiziji na svojem domu v Beneventu, Italiji. Slišala je besede papeža Frančiška in naenkrat je vse dobilo smisel: njena bolezen, njeno trpljenje in njeno življenje, ki se ji je pri 22-ih letih že iztekalo.

Zgodaj dozorela in zelo talentirana violinistka; kljub mladosti slavna koncertristka, študentka zgodovine umetnosti na La Sapienza in Luiss v Rimu, na univerzi Cambridge in na Sotherby inštitutu v New Yorku ter avtorica dveh knjig – vse do tja je Carlota Nobile hitela skozi življenje z vetrom v dolgih svetlih laseh zaradi katerih je bila videti skoraj kot Skandinavka.

»Kot reka sem«, je zapisala leta 2007, »ki, da bi odtekla v morje, vedno izbere najdaljšo, najbolj vijugasto pot. Najtežjo. Morda je to zato, ker globoko v sebi verujem, da je lahka zmaga izguba, in da je izguba do nemogočega kot zmaga, zgolj zaradi dejstva, ker si poskusil. Takšno je bilo moje življenje: izziv. In mislim, da je bo vedno takšno.«

Ko je Carlotta zvedela, da ima raka, je bolezen vzela kot izziv, ki ga mora premagati. Aprila 2012 je odprla Facebook stran, z naslovom »Rak in potem…, na kateri je objavljala svoje misli in refleksije, jih delila s številnimi ljudmi, ki so bojevali isti boj, jim ponujala pomoč in moralno podporo. S to svojo »drugo družino« je na družbenem omrežju delila »nenavadno stvar«, ki se ji je zgodila po hospitalizaciji v Milanu »in potem, ko je izvedela za novico o metastazah na možganih poleg tistih v pljučih in jetrih«.

Napisala je: »Našla sem vero in predanost, da je križ tega groznega raka zame neverjetna priložnost za rast, čeprav včasih vsi, ki imamo raka vemo, kako težko je živeti z njim… Način, na katerega sama živim s tem rakom (prav zdaj, ko z menoj ravna najbolj nasilno!!!) je postal edinstvena vedrina in zaupanje … In vse to zahvaljujoč veri in našemu nenavadnemu papežu Frančišku…, ki pravi, da bi morali mladi ljudje križ nositi z veseljem.«

Vsakdo, ki je bil Carlotti blizu – njeni starši, njen dragi brat Matteo, njen zaročenec Alessandro, njeni prijatelji – so postali priče njenega nenavadnega zaupanja, njene brezpogojne predanosti Bogu, ki jo je izražala v svoji nenehni molitvi očenaša.

Svoji mami, učiteljici violine, ki ji je predala strast do inštrumenta, je Carlotta pisala kratka sporočila kot so:

»Mama… rak je najboljša stvar, ki se mi je zgodila…«

»Ampak res!!!«

»To pomeni, da bi sicer izgubila najboljši del sebe.«

»Zelo mi je žal, da ne morem vpiti s strehe vsem. Ker je to zares stvar, na katero sem v svojem življenju najbolj ponosna.«

»To je več kot sem naredila v 24-ih letih, več kot vse trdo delo, ki sem ga opravila!«

Je svetnica? Ali »mala norica«, kot je njena mati čustveno odgovorila, raztrgana od najhujše bolečine, s katero se lahko sooči starš. »Toda čudovita … sposobna pokazati ljubezen do življenja, ki nima meja … v tem je izjemna duhovnost… Neverjetno…To je tisto zaradi česar si in boš deležen pomoči.«

V rimski cerkvi sv. Jakoba, je Carlotta srečala župnijskega duhovnika, don Giuseppeja Trappolinija. Povedala mu je svojo zgodbo, mu opisala svoj boj z melanomom in veselje, ki ga je izkusila, ko je slišala besede papeža Frančiška. Oče Trappolini se je odločil pisati papežu, da bi mu zaupal Carlottino zgodbo.

Ko je papež Frančišek prejel pismo, je s tipično spontanostjo poklical duhovnika, da bi se mu zahvalil in Carlotti zagotovil svoje molitve. Tudi Carlotta je pisala papežu, da bi mu povedala o svojem zaupanju v življenju in svojem srečanju z Bogom: »Vem, da je rak ozdravil mojo dušo z rahljanjem mojih notranjih vozlov in mi dal vero, zaupanje, predanost in izjemno vedrino prav v času, ko je bila moja bolezen najtežja.«

Ali lahko nekdo postane svetnik v nekaj mesecih? Tako, da bi bil povzdignjen na oltar po uradnem prepoznanju svetosti nekega človeka kot npr. sv. Dominika Savia, svete Terezije iz Lisieuxa ali blaženega Piera Giorgia Frassatija, s strani Cerkve? Samo Bog ve, če in kdaj se bo to zgodilo, pravi oče Trappolini.

Kljub temu pravi: »Carlottina svetost osebe, kot tiste, ki je bila sposobna srečati Boga v tem in v prihodnjem življenju, je zame gotova. Prepričan sem, da je v zadnjih mesecih svojega življenja postala sveta na najbolj kanoničen način, ki ga poznamo: z življenjem globoke vere, molitve in trpljenja. Svoje življenje je združila s križanim Kristusom. To je svetost, res verjamem, da je svetost srečanje z Gospodom. Mi smo tisti, ki razmišljamo o času.«

Carlotta Nobile je umrla 16. julija 2013, stara 24 let. Njena želja, da bi se srečala s papežem Frančiškom, ki je bil na to pripravljen, se ni uresničila. Niti ni bila Carlotta sposobna udeležiti se treh koncertov, ki so bili organizirani v sodelovanju z Donatorji glasbenega združenja, ki povezuje glasbenike, ki igrajo v onkoloških bolnišničnih oddelkih, da bi s tem pomagali pri zdravljenju.

Po Carlottini smrti, so potekali številni koncerti, umetniške predstave, dogodki in nagrade v njen spomin. Leta 2015 je bil ustanovljen Študijski center Carlottte Nobile z namenom promovirati dejavnosti in pobude »povezane z njenim raziskovanjem kulture, ki je bila njena življenjska strast in velika ljubezen.

Več na: http://aleteia.org/2016/04/27/dear-pope-francis-cancer-has-healed-my-soul/2/#sthash.BjF89pn4.dpuf