Rodovitnost tako in drugače

Katarina Ropret,  Sad, ki ostane (Vir: Družina)

Pogovor o rodovitnosti s sestro Emanuelo Žerdin in z Nežo Karlin – ženo, mamico in profesorico na Škofijski klasični gimnaziji

Ali se kdaj sprašujeta, ali sta v življenju rodovitni?

Neža: Večkrat pomislim, da sem hvaležna, ker lahko polno živim, ker me je Bog poklical k delovanju na več področjih in mi dal moč, da lahko kaj dam od sebe. Tudi kadar mi je težko in se mi zdi, da imam vsega preveč, mi da novo moč misel, da je smisel življenja v tem, da se razdajaš in daruješ za druge. Živeti polno ne pomeni, da si pri 70. letih še ves fit in brez gub, ker si toliko »delal na sebi«. Zame je veliko lepša ženska, ki se ji poznajo sledi življenja, ker to pomeni, da se je veliko razdajala.

s. Emanuela: Pri meni se je vprašanje rodovitnosti, tudi telesne, pojavilo ob krizi na prehodu v srednja leta. Mladostno navdušenje je minilo in naenkrat sem se zavedela, da tudi če bi hotela, zdaj verjetno otrok ne bo več. Zakonsko življenje in otroci so bili zame od nekdaj največji božji dar in to sem podarila Bogu. Mislim, da si vsaka ženska globoko v sebi želi biti rodovitna, biti mati, dati življenje, dati nekaj naprej. Naša predstojnica v Črni gori, mati Gregorija, mi je bila pri tem velika vzornica. Bila je začetnica naše province v Črni gori in ona nas je res na neki način rodila: tako kot mati dá življenje, je nam sestram dala to, iz česar smo živele, duhovno poslanstvo. Četudi sem se s težavo odpovedala telesni rodovitnosti, sem pri njej videla, da bom vedno imela možnost biti duhovno rodovitna. To me je pomirjalo in gnalo naprej.

Ali biti rodoviten za vaju pomeni isto kot biti uspešen? Kaj je sploh rodovitnost?

Neža: Uspeh je nekaj, kar je vidno navzven; potrditev, ki ti jo običajno dajo drugi. To pa ni nujno rodovitnost. Rodoviten si, ko daš sad, ki šele vzbrsti in raste, ki se morda še nikjer ne vidi. Kot mama nisem rodovitna samo, ko rodim otroka, ampak tudi ko skrbim zanj: ko mu brišem ritko, nos, ko mu kuham, ga peljem k zdravniku. To ni nobena uspešnost. Je pa poseben občutek, ko vem, da je od moje skrbi odvisno, kako se bo otrok razvijal, kako se počuti vsa družina. Pri nas zelo močno čutim, da je mama tista, ki dela dom, prinaša toplino, sploh ker imam same sinove.

Rodovitnost je tudi v občutku, da si na pravem mestu, da delaš to, kar je Bog položil vate. Rodoviten si, ko moraš dati sebe na stran, zato da drugi napredujejo. Ko recimo moža podpiram s tem, da poskrbim za tiste manj vidne stvari in je on lahko navzven bolj uspešen in rodoviten. Uspeh je hipna stvar okoliščin, rodovitnost pa je veliko trajnejša in globlja. Po božji milosti rodiš iz sebe nekaj, kar bo živelo tudi, ko tebe ne bo več.

s. Emanuela: Rodovitnost je gotovo več kot uspeh. Ko razmišljam o rodovitnosti, si vedno predstavljam našo domačo njivo. Zemljo, ki je mirovala in ni bila nič posebnega, potem pa je iz njene rodovitnosti zrasel krompir. In tako tudi vera ali samostansko življenje: tudi če ni videti kakšnega posebnega uspeha, se iz njega nekaj dobrega rodi, nekaj gre naprej v narod: mogoče je to le blagoslov, mogoče molitev redovnic pripomore k temu, da tam ni vojne.

Ali rodovitnost lahko ustvarimo sami ali nam je dana?

s. Emanuela: Rodovitnost je darovana. Kljub samostanski družini je bila v meni še dolgo želja, da bi izvedela, kako je, ko imaš svojega otroka. In dobila sem darilo: postala sem botra petim odraslim v petih državah. Pri vsakem sem jokala od sreče in res v polnosti začutila to, kar je rekel sv. Pavel: »Roditi v Kristusu«. To so zdaj moji otroci in to me je res izpolnilo.

Neža: Spomnim se strica duhovnika, ki je imel novomašnika, ko je bil župnik v Naklem. Vedno je govoril, da mu je kot sin. Seveda si ni prilaščal zaslug, imel pa je občutek, da je kot župnik nekoga duhovno dal, da je njegovo delo obrodilo konkreten sad.

s. Emanuela: Mislim, da to vsi potrebujemo: ne uspeha, ampak občutek rodovitnosti. Da veš, da nisi kot bilka, ki živi in potem izgine, pač pa, da obrodiš sad.

V različnih obdobjih življenja smo rodovitni na različnih področjih. Kje se trenutno vidve počutita najbolj poklicani, da obrodita obilen sad?

Neža: Moja prva poklicanost in rodovitnost je gotovo v domači družini: da sem najprej v oporo možu, prek tega pa sem tudi najbolj rodovitna v odnosu do otrok. Tudi učim zelo rada; gotovo učence lahko sprejemam na drugačen način prav zato, ker sem mama. A lahko si še tako dobro zamisliš, kako boš zapeljal svoje življenje, nazadnje je vedno Bog tisti, ki ga vodi in usmerja. On odloča, kje me želi imeti rodovitno.

s. Emanuela: Gotovo so v različnih življenjskih obdobjih različne rodovitnosti in različne želje. Pri meni je tisti prvi želji, če ne morem imeti otrok, bom pa imela svoje krščence ali se posvetila bolnikom, sledilo obdobje, ko sem želela napredovati, biti rodovitna na duhovnem področju: v molitvi, premišljevanju, meditaciji. Želela sem globlje spoznati, kaj lahko dam drugim. Življenje me je postavilo pred zelo različne naloge: od dela v bolnišnici do dela v Avstriji, pri škofih, z veroučenci in zdaj v Ljubhospicu. V svojih letih čutim neizmerno hvaležnost za vse, kar sem lahko naredila. Dokler je še kakšna vejica pri meni zelena, pa naj kaj obrodi. (smeh)

Kaj se vama zdi bistveno za vajino duhovno rodovitnost?

Neža: Pred kratkim smo z družino obiskali Fatimo in od takrat naprej vsak večer molimo rožni venec. Tudi če smo ves dan razpršeni vsak po svojih opravkih in dejavnostih, se zvečer vendarle zberemo pri skupni molitvi, ki nas zelo poveže. Na otroke si želim prenesti duhovne vrednote, običaje, to držo. Četudi bodo kdaj zašli s te poti, jim bo v spominu ostala ta vrednota staršev. Kot mama čutim, da jih moram jaz privabiti k molitvi. Moja duhovna rodovitnost je v tem, da ustvarim okolje, v katerem smo kot družina zmožni moliti.

s. Emanuela: Pomembno se mi zdi predvsem prenašanje spoznanja, da gmotno ni dovolj, treba je zbuditi hrepenenje po duhovnem. Mama lahko razloži otroku ali jaz svojemu veroučencu, zakaj je treba moliti: zato, ker vseh stvari ne moremo urediti sami. Ker jih ne ati ne mami ne moreta obvarovati vsega hudega.

V času odhajanja v Ljubhospicu je vedno znova pretresljivo spoznanje, kaj je pomembno. V zadnjem obdobju življenja ljudi gmotne stvari sploh ne zanimajo, zanimajo jih odnosi z bližnjimi. Učenje odnosov je prva stvar, ki bi jo jaz uvedla v šole, na tem področju vstopa duhovnost.

Pogovarjala se je Katarina Ropret

Foto: Tatjana Splichal

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Rodovitnost.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/sad-ki-ostane

2018-01-03T12:37:43+00:0024. 12. 2017|