Sedem stvari, ki jih otroci povedo psihologom…

Jim Schroeder, Sedem stvari, ki jih otroci povedo psihologom, bojijo pa se jih povedati svojim staršem (Vir: Aleteia)

Kot otroški psiholog poslušam stvari, ki bi jih otroci radi povedali svojim staršem, če bi jih lahko.

Se še spomnite, kako ste, ko ste bili otrok želeli svojim staršem nekaj reči, a ste se bali to storiti? Morda ste si celo v tem tednu želeli, da bi nekaj nekomu povedali, a tega raje niste storili?

Kot otroški psiholog z otroki veliko govorim o temah, o katerih si ti s svojimi starši ne upajo govoriti, čeprav si to želijo (in verjetno je prav, da si želijo).

Ne govorim o tem, da bi želeli reči kaj nesramnega ali da bi nekaj rekli, ker si nečesa želijo, govorim o stvareh srca, razuma in duše, temah, ki na naša življenja vplivajo rodove. So stvari, za katere si želim ( pa tudi tiste, za katere si zaradi čustvenih razlogov ne želim), da bi mi jih moji otroci izrekli, če bi čutili, da je to potrebno. Tako bom tu brez posebnega reda nanizal nekaj stvari, ki so jih izrekli otroci drugih in morda tudi vaši otroci razmišljajo tako:

1.Zakaj bi se moral opravičiti, če se pa moj oče ne?

Otroci se to, kaj je prav in kaj narobe učijo v prvih letih življenja, najprej od svojih staršev in drugih pomembnih besed. Čeprav starši ohranijo ta status nekoliko po začetku razvoja moralnosti, to ni veliko prej preden otroci začenjajo opažati, kako kot starši ravnamo ob svojih napakah. Šolarji opazujejo, kako njihovi starši sprejemajo svoje pretirane reakcije, zmote, slabe lastnosti. To vpliva na otrokovo dojemanje tega, kako nedovzetni so za svoje lastne napake starši, pa tudi na to, ali bo otrok ali mladostnik opravičeval samega sebe.

2. Zakaj on (mamin fant) živi v naši hiši, ko pa sta se starša komaj ločila?

Bil sem pretresen nad pogostnostjo sprejemanja hitrih odločitev, ki vplivajo na skupno bivanje, ne da bi starši spremembe sploh omenili kot če bi bilo to enakovredno prestavljanju nove omare v dnevno sobo. Eden od staršev mi je nekoč dejal, da je to »odločitev odraslih« in ne otroka. Res je, to je odločitev odraslih, lahko pa zelo vpliva na vašega otroka na številne načine, zato jo je treba tako tudi obravnavati.

Poleg teh sprememb je zanimivo tudi, da otroci vidijo neskladnosti v prijateljih, za katere njihovi starši želijo, da se z njimi družijo oni in prijatelji, ki jih imajo njihovi starši sami. Če imate kot odrasli prijatelja, ki pije, preklinja, je surov in skušate svojega otroka prepričati, naj si izbere boljšo družbo, bo to težko.

3. »Sovražim ga, kadar kadi, ker nočem, da mama umre.«

Ne glede na to, ali gre za kajenje ali pitje ali kako drugo slabo razvado, so otroci žalostni zaradi nezdravega obnašanja svojih staršev. Ne zgolj zaradi neugodja ali čudnih stvari, ki jih povzroča razvada, otroci brez dvoma neradi gledajo, kako se starši borijo z navadami, ki jim povzročajo bolečino. Res je tudi nasprotno: otroci radi govorijo o tem, kako so starši na različne načine uspešni.

4. »Mama in očka se ves čas prepirata in se zaradi vsake stvari jezita.«

To je morda najpogostejša stvar, ki jo slišim. V takih izjavah je vedno nekaj resnice, a nedvomno ta izjava ne odraža vedno dejanskega vzdušja v družini. Za nekatere družine pa to drži. Gre za trenja za katera otroci dobro vedo, da niso zdrava in so zadušljiva. Našo jezljivost in nepotrpežljivost globoko občutijo in se zavedajo, da izjave izrečene v jezi manjšajo število srečnih ljudi v našem domu.

5. On tega nikoli ne naredi, zakaj bi to moral delati jaz?

Pri meni je bilo več dečkov, ki so povedali, da njihov oče nikoli ne vstane s kavča in pomaga, zakaj bi to torej morali delati oni? Znova gre za dvojne sztandarde za otroke in starše (če ti ne smeš voziti, jaz pa lahko) in kjer odgovornosti niso simetrične. Toda tudi sebe moram redno spominjati na to, kar vem. Če želim, da se moji otroci na določenih področjih razvijajo in prevzemajo nove naloge, jim to, da to zmorejo in da je treba redno delati pokažem s svojim zgledom. Drugače ne morem trditi, da to kar govorim tudi delam.

6. »Nikoli mi ne rečeta nič o dobrih stvareh, ki jih delam.«

Kot starši skoraj nič ne premišljujemo, da ne bi komentirali, ko se naši otroci prepirajo, puščajo oblačila na tleh ali mečejo v straniščno školjko nepredstavljive količine toaletnega papirja. Nič pa ne rečemo, ko vse naredijo kot je prav ali ko se dobro odzivajo na vsakodnevne prošnje. Kljub temu vse raziskave, ki so danes na voljo pravijo, da redni komentarji o tem, kaj so naredili prav ne le utrjujejo naše odnose, ampak tudi zmanjšujejo možnost, da bodo stvari šle v napačno smer.

7. »Res mi ni vseeno, kaj si mislita o meni.«

Mislim, da je pomembno, da končam s pozitivno noto, čeprav naši otroci (posebno še mladostniki), omahujejo, da bi to priznali. Ko otroci odraščajo, se znajo obnašati kot da jim je vseeno, kaj si o njih mislimo in o tem, kaj delajo. Če nalepki Mama in Oče odražata čas in pozornost, ki so jim jo posvetili, potem nas vzamejo bolj resno kot si mi mislimo in to vedo tudi sami.  To je vtisnjeno v globino njihovega razuma in se odraža v vedenju in izjavah, ki se vam verjetno zdijo znane. Morda vam niste vedno všeč, lahko pa upate, da vas bodo vedno imeli radi.

In morda, samo morda, bodo to nekoč tudi izrekli.

Več na: https://aleteia.org/2017/06/02/7-things-kids-wish-they-could-tell-their-parents-but-are-too-afraid-to/

2017-09-18T10:30:51+00:0020. 06. 2017|