1.300 piškotov in 240 litrov mleka na mesec

Mojca M. Štefanič, 1.300 piškotov in 240 litrov mleka na mesec (Vir: Družina)

Družina Postigo–Pich šteje 18 otrok, ob koncu lanskega leta pa je prejela naziv »največje evropske družine leta«. Doma v Barceloni vsak mesec pojejo okoli 1.300 piškotov, skoraj sto jajc in popijejo okoli 240 litrov mleka. Čokolada in druge sladkarije v hišo pridejo le kot rojstnodnevna ali božična darila.

Prijazen pogled enemu, poljub drugemu, beseda ali dve najmlajšemu, ki je z nasmehom na obrazu pravkar stopil v sobo – vsak otrok je ob vsakem trenutku deležen ravno pravega odziva in tudi ko se jih v enem prostoru zbere več, se vse stvari vedno ujemajo. Nekateri ljubijo razmetane sobe, drugi mečejo žogo na koš, ki visi na vratih, dva ali trije poskušajo opraviti šolske obveznosti, ob vsem hrupu, ki ga povzročata sušilec za lase in zvok prhe, saj so se fantje ravno vrnili z nogometnega treninga. Mati Rosa je na voljo vsem in vsi so na voljo njej. Kot mušketirji, le v domači različici.

54-letni José María Postigo in 49-letna Rosa Pich sta vedno sanjala o veliki družini. Da sta svoje sanje lahko uresničila in da je naziv »največje evropske družine leta« prišel v njune roke, pa sta morala prehoditi dolg križev pot.

Prvi otrok Joséja in Rose, hčerka Carmina, se je rodila z resno srčno okvaro in čeprav so ji zdravniki napovedali le tri leta življenja, je dekle umrlo pred štirimi leti v starosti 22 let, potem ko je zaključilo univerzitetni študij. Naslednja dva otroka sta umrla zaradi enake okvare, eden star komaj deset dni, drugi pa poldrugo leto. Po hudih zdravstvenih težavah so zdravniki Joséju in Rosi svetovali, naj nimata več otrok – onadva pa sta vsem prigovarjanjem navkljub življenje podarila še petnajstim. Njun največji zaklad predstavljajo: 22-letni Perico, Juanpi (21), Kookie (20), Magui (19), Tere (18), Rosita (17), Gaby (16), Ana (14), Alvaro (13), 11-letna dvojčka Pepa in Pepe, Paul (10), Thomas (9), 8-letna Lolita in 6-letni Rafael.

Družina se ponaša z največjim številom šoloobveznih otrok v Španiji, »morda tudi v Evropi«. Z nazivom največje evropske družine sta starša iz rok španskega ministra za zdravje prejela tudi vrednostni ček v višini pet tisoč evrov, ki pa sta ga nemudoma darovala v dobrodelne namene, za pomoč drugim družinam z veliko otroki.

Njun dom je kaotična zmešnjava domačih nalog, zapiskov, šolskih uniform, nogavic brez para, toda vse je pod ravno pravšnjim nadzorom. Koledar v kuhinji vsak dan sporoča, kdo je na vrsti za pogrinanje mize, odnašanje smeti, zlaganje perila in drugih gospodinjskih opravil. Otroci zobozdravnika obiščejo sami ali pa v spremstvu starejšega brata ali sestre. Ponedeljek je dan za striženje nohtov najmlajšim, striženja las in urejanja pričesk pa se Rosa loti kar sama – kot smeje pravi, vedno znova postavlja rekorde: »Pet glav v pol ure!« Enkrat na leto vsi skupaj vendarle obiščejo frizerja. Ključ za uspešno vodenje velike družine je v organizaciji, praktičnosti in varčnosti.

Rosa je praktična tudi glede oblačil: za otroke izbira podobna, pisana oblačila, »ki prenesejo tudi kakšen madež več«. Belih že dolgo ne kupuje več, »saj so bila zelo kratkega veka«. Tako oblačila kot učbeniki se prenašajo z otroka na otroka. Oba starša sta prepričana, da »zdravo pamet« v takšnem direndaju ohranjata tudi tako, da »ne izgubita živcev, če se kateri izmed otrok kakšen dan ne oprha, si ne umije zob ali ne obuje svežih nogavic«. Prav tako se ne vznemirjata, če je njihov dom prašen in ne vtikata se v vsako borbo med sorojenci: »Če ne teče kri v potokih, je to povsem normalno.«

Vsa družina se vsak dan sreča ob večerji. Rosa je za polovični delovni čas zaposlena pri podjetju, ki organizira različne dogodke, José María pa dela v mesni industriji in je v službi ves dan. Vseh petnajst otrok je v šoli ali na univerzi, ukvarjajo se z različnimi športi, kosilo pa pojedo v šoli ali na poti. Skupna večerja »je sveta«, pojasnjuje mati Rosa: »Takrat se vsi zberemo, si pripovedujemo o dnevu, ki mineva, vsak posebej pove, kaj se mu je tistega dne zgodilo, kako je preživel svoje dejavnosti.« Rosa tudi pove, da se otroci med seboj precej razlikujejo, »vendar zelo dobro poznam vsakega izmed njih«.

Kako pa se tako številčna družina prehranjuje? Vsak dan pojejo od deset do dvanajst štruc kruha – »v pekarni nam znižajo ceno za 20 centov na štruco« – in vsak mesec opravi spletni nakup živil v vrednosti 600 evrov. Na seznamu je vsakokrat 1.300 piškotov, 240 litrov mleka, okoli sto jajc in mlečnih izdelkov. Sadje kupujejo v bližnji trgovini, »vedno sezonsko, za manj kot evro na kilogram«.

Rosa za družino pripravlja preproste jedi. Eden od fantov si je za rojstni dan »kot poseben priboljšek« zaželel ocvrtega krompirja in jajc, »saj je nemogoče cvreti jajca in krompir za toliko ljudi«. Krompir kuhajo v olupkih, kuhanega si olupi vsak sam, jajca so vedno žvrkljana. Običajna večerja je krožnik testenin ali solata s piščanjčjim mesom. Gaziranih pijač ne kupujejo.

Ena kopalnica je namenjena dekletom, druga fantom. Tretja je na voljo staršema, imajo pa tudi dodatno sobo, v kateri lahko prenočijo prijatelji otrok: »Poleg svojih otrok imam zelo rada tudi njihove prijatelje«, pravi mama Rosa.

Ob koncih tedna skupaj obiskujejo muzeje in razstave, ker se zakonca zavedata, da je kulturna izobrazba za otroke zelo pomembna. Včasih gredo tudi v park, kjer se najmlajši zabavajo na igralih. V kino ne hodijo, ker je to predrago. José María in Rosa si vzameta čas tudi zase. Ko so otroci v postelji, se včasih odpravita na sprehod po soseski, da se lahko v miru pogovorita.

Zakonca, ki sta člana Opus Dei, sta ustanovila dobrodelno organizacijo za pomoč otrokom z okvarami srca, Rosa pa je napisala knjigo o svojih izkušnjah matere največje družine v Španiji. Knjiga z naslovom »Kako biti srečen z 1,2,3 … otroki?« je v slovenskem prevodu izšla tudi pri založbi Družina, prevedena pa je bila v več kot dvajset jezikov.

Številčna družina večkrat nastopa kot gostja televizijskih oddaj, med drugim v BBC-jevem dokumentarcu »Največja družina na svetu«, pa v južnokorejskih poročilih in v neštetih španskih dokumentarnih serijah. Želja po otrocih je očitno dedna, saj José Maria prihaja iz družine s 16, Rosa pa 13 otroki. Oba vse svoje sinove in hčere opisujeta kot »Božji dar«.

Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/1300-piskotov-in-240-litrov-mleka-na-mesec

2016-04-25T08:04:37+01:0020. 04. 2016|