Pričevanje zakoncev Tomažič

Pričevanje Mojce in Benjamina Tomažič

Naša molitev je prepletena skozi celoten dan glede na to, kdo je skupaj, kje in kdaj se nahajamo ter kaj počnemo.

Mojca je ljubeča in skrbna žena ter mama, ki želi stvari, ki jih opravlja, opravljati zelo dobro in vestno. Širok nabor talentov združuje pod plašč ustvarjalnega truda za lepe odnose. Je romantik po duši, z željo po urejanju in sistematičnosti. Ljubim pa jo predvsem, ker prinaša Ljubezen v moje življenje in z njo spoznavam, kaj pomeni odsevati Božjo podobo.

Benjamin je predan mož in navihan oče, ki vedno znova navdušuje s svojo vsestranskostjo. Ni stvari, ki se je ne bi lotil, četudi popolnoma na novo. In ko se nečesa loti, se natančno poglobi, razišče vse možnosti in na koncu naredi tehtno odločitev. Ima ogromno in vedno odprto srce, ki se zna zahvaljevati in sliši stisko. Njegova moč je v stalnem darovanju – ne le za družino, ampak tudi za bližnje. Ljubim ga, ker me vodi bližje k Bogu in tako skupaj postajava Njegov odsev.

Molitev posameznika – molitev zakoncev – družinska molitev

Naša molitev je prepletena skozi celoten dan glede na to, kdo je skupaj, kje in kdaj se nahajamo ter kaj počnemo.
Dan začnemo z molitvijo že v postelji ob dnevih, ko lahko malo poležimo in se vsi trije skupaj stisnemo, ali ob zajtrku ali v avtu na poti v službo, ko se jutranje hitenje umiri. Ohranjamo tudi molitev ob obrokih. Od preprostih “Bog požegnej”, ko imamo kakšno malico in je Samuel ali pa kak drug družinski član zaradi lakote že zelo nestrpen in tečen :P, do molitve, ki je daljša in vključuje zahvalo ali izročitev tudi za kakšno drugo osebo/stvar.
Benjamin ima osebno molitev bolj v načinu prošnje za blagoslov tistega, kar dela, da postaja molitev življenje, ki ga živi. Poleg tega se trudi (ampak to ne uspeva najbolj redno oz. vsakodnevno) kaj duhovnega prebrati (sveto pismo, teologija telesa …). Mojci večkrat ustreza tišina, v kateri tiho povabi Jezusa na sosednji sedež v avtu, v razred, na zahtevnejši pogovor ali v sebi izreče mini zahvalo za kakšen uspeh, navdušenje, dar. V avtu med vožnjo zelo rada prisluhne sodobni krščanski glasbi na CD-ju in petje tako postane osebna slavilna molitev.

Predvsem se nama zdi pomembno, da je molitev iskrena, predana, da pomaga pri vzpostavljanju oz. ohranjanju vezi z Jezusom.

Glavno družinsko molitev, s katero smo začeli po Samuelovem rojstvu, imamo ob večerih, ko spravljamo najmlajšega člana k počitku, najina zakonska molitev pa sledi potem kasneje, ko greva v posteljo še sama. Iskreno nama za slednjo včasih zmanjka časa oz. energije ob vseh stresnih situacijah in pripravah na naloge, ki naju čakajo v naslednjem dnevu. Dosledno pa se že od najinih skupnih začetkov drživa, da si pred skupno molitvijo poveva močne trenutke, ki so zaznamovali pretekli dan. Spominjava se namreč duhovnikovih besed pri pridigi, da je spoštljiv pogovor v družini tudi zelo pomembna molitev.

Priprava molitve

Predvsem se nama zdi pomembno, da je molitev iskrena, predana, da pomaga pri vzpostavljanju oz. ohranjanju vezi z Jezusom. Tudi nama včasih pomaga raznolikost, v določenih primerih pa so obrazci super (po principu, da v trenutkih, ko nisva pri energiji za inovacije, obrazci pomagajo ohranjati komunikacijo z Gospodom bolj živo).
Najino molitev sva sama sestavila s pomočjo iskanja odgovora na vprašanje, kaj je tisto, po čemer najbolj hrepeniva. Določene molitve ohranjava na stalnem dnevnem redu družine, določene pa so bolj odvisne od trenutnih razmer. 🙂
Družinska molitev je sestavljena tako, da vključuje del znanih molitvenih obrazcev, nekaj petja, nekaj pa tudi zahvale za dogodke, osebe idr. iz preteklega dne in prošnje, ki jih nosimo v srcu. Ta del se lahko zelo spreminja.

Najina oblika molitve

Najino skupno molitev sva sestavila po petih mesecih skupne hoje, mesec za tem pa sva se zaročila. Tako je tudi ta najina molitev dobila dodatno težo.

Moliva na različne načine: s svojimi besedami, z obrazci, v tišini, v prazni cerkvi, pred Najsvetejšim, pri obhajilu, s petjem, s Svetim pismom, z branjem/ poslušanjem zgodb za dušo, teologije telesa, z blagoslavljanjem. Blizu so nama različni načini v različnih osebnih obdobjih. Najpogosteje moliva s svojimi besedami, s petjem, z branjem/poslušanjem o teologiji telesa in z blagoslavljanjem drug drugega.

Zdi se nama pomembno, da je molitev iskrena in da se res trudiva biti povezana z Jezusom tudi takrat, ko se nam “res ne da”.

Najino skupno molitev sva sestavila po petih mesecih skupne hoje, mesec za tem pa sva se zaročila. Tako je tudi ta najina molitev dobila dodatno težo. Glavni del je nekakšna najina obljuba, ki nama osvetli smisel odnosa, ki sva se mu zavezala. Delno je vključen molitveni obrazec, svetopisemsko besedilo, zavetniki. Temu sledi tudi molitev zahvale in prošenj za vse, ki so nama bili zaupani v varstvo kot botroma in pričama ter tiste, ki so priporočajo v molitev.
Na pomembno mesto postavljava tudi blagoslavljanje: če se nam mudi ali nas kaj preseneti in se moramo na hitro posloviti, si damo še blagoslov, še križka.

Priprava na skupno molitev

Vsebinski pripravi ne namenjava posebnega časa, ker je naša molitev že nekako utečena. Priprava na vsakdanjo že utečeno molitev je morda le ta, da vsak pri sebi premisli in naredi mini refleksijo dneva. To nama pomaga pri pogovoru o močnih trenutkih. Ob težavnih dneh pa sledi morda še kakšno bolj “energično” debatiranje ;). Pri petju pesmi se prepustiva trenutnemu navdihu, če pa se lotiva branja knjig ali poslušanja posnetkov, vnaprej pregledava in pripraviva. V primeru branja svetopisemskih odlomkov večkrat poseževa po brevirju, ki ima skrbno pripravljene odlomke za določen dan. Rada si pripraviva tudi prijeten ambient tako, da zatemniva prostor, pred nama pa prostor razsvetljuje plamen sveče.

Izpolnjeni pogoji, da lahko moliva..

Dolžina in način molitve sta odvisna od časa, ki ga imava v tistem trenutku na voljo, razpoloženja in morebitne utrujenosti. Trudiva se, da v vsakem primeru nekaj zmoliva, se zahvaliva, prosiva, blagosloviva, četudi je to na kratko ali sva utrujena ali je med nama kakšen nesporazum, spor.

Če sva sprta, si morava najprej vzeti čas, da prideva na isto valovno dolžino ali pa vsaj toliko zadihati, da nama čustveni svet ne zatemni popolnoma duhovnega.

Včasih je kdo v drugi državi ali pa pride tako pozno, da drugi že zaspi in zmoli sam z otrokom. Če sva sprta, si morava najprej vzeti čas, da prideva na isto valovno dolžino ali pa vsaj toliko zadihati, da nama čustveni svet ne zatemni popolnoma duhovnega. Mislim, da je v primerih, ko pride do napetosti med nama, včasih prav izročitev Jezusu tista, ki naju spet hitreje pripelje skupaj. Mojci v teh trenutkih večkrat pomaga tišina ali molitveni obrazci ali da molitev vodi Benjamin.

Najini »koraki« molitve

Vedno je pred molitvijo nekaj razmisleka, podelitev skupnih trenutkov, na koncu pa sledi blagoslov drug drugega. Najin najdragocenejši trenutek molitve je, ko vključiva osebni del za tisti dan ter ko si ponovno izpoveva obljubo ljubezni. Naša drža telesa se ob molitvi spreminja glede na možnost izvedbe ter stanje telesa in duha. Največkrat sedimo ali ležimo. Prostor se zelo spreminja: od avta, cerkve, narave do kuhinje, dnevne, postelje. Kadar smo v cerkvi, ob izhodu vedno blagoslovimo drug drugega z blagoslovljeno vodo.

Najpomembnejše pri molitvi

Pri molitvi se nama zdi najpomembnejše, da je konkretna vez z realnim življenjem. Da nam pomaga posvečevati korake in odločitve, ki jih sprejemamo v vsakem trenutku življenja. Poleg tega se nama zdi pomembno, da je iskrena in da se res trudiva biti povezana z Jezusom tudi takrat, ko se nam “res ne da”.

Doživljanje svete maše z majhnim otrokom se je spremenilo.

Ja, definitivno je sveta maša dobila še dodatne vidike, ki jih prej nisva opazila. Doživljanje se je spremenilo predvsem v tem, da se fokus še bolj premakne na Jezusa ne glede na ostale (bolj ali manj) moteče zunanje dejavnike. Npr. ko je otrok lačen, nezaiteresiran za tišino ali liturgijo, ampak bolj za komunikacijo z vsemi ostalimi okrog v cerkvi, pride vedno vprašanje: kje je meja? Do kje je tudi otrok del občestva in je prav, da je prisoten in kdaj postane res preveč moteč za ostale vernike, da se je potrebno z njim odstraniti? V resnici, nama do sedaj tega ni bilo potrebno še velikokrat narediti, ampak je pa res tudi, da smo začeli obiskovati svete maše, ki so bolj družinske (prostor in veliko odstotek majhnih otrok). Pri samem doživljanju evharistije je Mojci pomembnejša tudi komponenta tišine in zbranosti. Nama je pa obema pomembno, da smo kot družina tudi skupaj pri sveti maši, kar ima za posledico, da se res redko zgodi, da bi šli v nedeljo k sveti maši deljeno. Morda samo, ko kdo zboli. Po najinem mnenju v Cerkev spadamo najprej kot družina in prav s tem dajemo naš najpomembnejši kamenček v velik mozaik občestva Cerkve. Seveda prispevamo tudi kot posamezniki, ampak kot skupnost pa še toliko bolj. In res z veseljem izkoristiva spodbudo in možnost, da Samuela blagosloviva. Pri evharistiji je takih trenutkov kar nekaj :).

Kot starša se trudiva posredovati naprej katoliške vrednote.

Zagotovo se jih trudiva najprej živeti. Tudi na splošno glede vzgoje vedno bolj ugotavljava, da morava najprej sama poskrbeti za zgled življenja in se prevzgajati na področjih kjer sva šibka.

Želiva si, da bi otroci prepoznavali v naju osebi, ki se trudita za iskren odnos s Kristusom in ki jima to prinaša moč, modrost in ljubezen za vsakodnevno življenje in ju spreminja v boljša človeka.

Pri enoletniku ni še hudih debat, ampak na splošno si želiva prav preko vključevanja vere v vsakodnevno življenje in iskrenih pogovorov skupaj z otroki iskati Jezusa in besede, ki nam jih govori danes. Vzgajati želiva za življenje. Tako tudi želiva vztrajno usmerjati družino k Jezusu in izročati vse lepe trenutke in preizkušnje Njemu, predvsem pa vse tisto, kar presega naš razum.

Želiva si, da bi otroci prepoznavali v naju osebi, ki se trudita za iskren odnos s Kristusom in ki jima to prinaša moč, modrost in ljubezen za vsakodnevno življenje in ju spreminja v boljša človeka.

Upava, da bodo tudi najini otroci lahko prek aktivnega vključevanja v Cerkveno občestvo od malega naprej čutili pestrost in usmiljenje Cerkve. Obenem pa, da bodo znali odkrivati tudi človeško krhkost in pokvarjenost, ki se pojavi v določenih segmentih Božje ustanove ter postajati orodje, ki bo omogočilo delovanje Svetega Duha.

Mojca in Benjamin Tomažič, starša Samuelu

 

Nazaj

2017-11-09T14:45:42+01:0009. 11. 2017|