Pričevanje zakoncev Čušin

Pričevanje Melite in Gregorja Čušin o molitvi

»Molitev je za naju kot dihanje.«

Pred 23 leti sva si pred Bogom obljubila zvestobo v sreči in nesreči v bolezni in zdravju do konca najinih dni. Včasih se čudiva, da sva skupaj, da sva si zvesta. In verjameva, da zaradi Božje prisotnosti v najinem zakonu. Boga pa sva povabila v najin odnos prav z zakramentom zakona.

 »Najina molitev se je z leti spremenila in se še spreminja.«

Še preden sva začela hoditi kot fant in punca (pred 30 leti), sva že molila »skupaj«, ne da bi se tega sploh zavedala; Gregor za dobro ženo, jaz konkretno za Gregorja. Skupaj sva obiskovala mladinski verouk, duhovne vaje, prepevala v pevskem zboru, pri svetih mašah, … In molitev je kot nekaj samoumevnega »vstopila« tudi v najin zakon. Molitev je za naju kot dihanje: včasih umirjeno, včasih plitvo, včasih globoko, včasih komaj loviva sapo… odvisno kako strma je pot in v kakšni kondiciji sva… a dihava, moliva. Ko je najtežje, ko najbolj lovila sapo, takrat sva najbolj povezana med seboj in z Bogom.

»Sedeva na kavč, prebereva odlomek iz Svetega pisma in potem si sledijo Zdravamarije. Na začetku so bile samo tri, danes jih je precej več.« 

Pred poroko sva kot študenta skupaj molila največkrat zvečer: molila sva večernice, pela, molila s svojimi besedami, slavila, se zahvaljevala, prosila. Tako sva molila dokler nisva dobila prvega otroka. Urnik se je popolnoma spremenil. V ta urnik je prišla družinska molitev, ki je žal za nekaj časa nadomestila najino skupno molitev. Žal zato, ker sva ugotovila, da zaradi tega nekaj manjka v najinem odnosu. In sva si po nekaj letih in nekaj otrocih (šestih) le »izborila« čas za Boga in naju. Čeprav so to zelo pozne ure, včasih že kar jutranje, že nekaj let vsak večer spet moliva skupaj. Sedeva na kavč, prebereva odlomek iz Svetega pisma (trenutno moliva z Ozejem) in potem si sledijo Zdravamarije. Na začetku so bile samo tri, danes jih je precej več. Ob vsaki Zdravamariji je zbrana skupina ljudi, za katere se Bogu zahvaljujeva, mu jih izročava. In ti ljudje postajajo na nek način najini. To je najin molilni mlinček, ki se iz dneva v dan veča. Pred spanjem še  pokrižava drug drugega. Najina skupna molitev so tudi sobotni ali nedeljski sprehodi, ko si lahko v miru, ki ga čez teden težko ujameva, poveva, kaj sva doživela, kaj čutiva.. Včasih si vzameva čas in peš poromava na Brezje.  Avto je prava potujoča kapelica, ko sva skupaj ali ko se vsak zase peljeva na delo. To je zame zelo dragocen čas z Bogom, ki si ga doma težko vzamem. Takrat največkrat molim rožni venec, v katerega prepletam svoje zahvale, prošnje, skrbi, želje… Najina molitev se je z leti spremenila in se še spreminja. Nekdanjo prošnjo k Bogu: Prosim te, naj se zgodi to in to; je zamenjala Marijina  molitev: Bog, zgodi se po tvoji volji in dodajava:  Pomagaj nama, da jo sprejmeva. Tudi ob tihih dnevih (beri, ko sva skregana) se ne zgodi, da bi skupno molitev izpustila. Je drugačna, ne toliko v vsebini, ampak v načinu dihanja: loviva sapo. Včasih naju molitev spravi, dostikrat tudi ne. Dan pa tudi takrat, zaključiva z tihim križem na čelo.

»Avto je prava potujoča kapelica, ko sva skupaj ali ko se vsak zase peljeva na delo.«

V veži naše hiše imamo kropilnik z blagoslovljeno vodo, ki se hitro prazni (zaradi izhlapevanja, predvsem pa zaradi uporabe). Vsako jutro se pokrižava, ko zbujam otroke, je moja roka mokra, da jih zbudim s križem in že takoj izročim Božjemu varstvu. To je za naju najbolj varen način, kako otroke spustiti v svet. Pred jutranjim odhodom od doma, jih še enkrat pokrižava in preden odidejo spat, še enkrat. Že nekaj časa nam uspe zmoliti jutranjo molitev, seveda v več delih, glede na to, koliko otrok ima preduro. Z nekaterimi pa zmolimo, kar v avtu do šole. Ravno pravšnja razdalja za jutranjo molitev. Ko zapeljem pred šolo, rečemo amen, se pokrižamo in poslovimo. Molimo pred in po jedi. Skupaj molimo zvečer. To je za naju največji uspeh, da še vsi skupaj molimo: od študentke, dveh srednješolcev in treh šolarjev. In nihče se ne upira. Naša večerna molitev je za nas srečanje po napornem dnevu, je obred, navada, je čas, ko se umirimo (se zgodi, da kdo tudi zaspi) in zmolimo kar nekaj Zdravamarij: za naše starše, sorodnike, prijatelje, za tiste, ki so v stiski, zmolimo nekaj molitvenih obrazcev, zmolimo »družinske« litanije. Prišla je na urnik življenja naše družine. Na urniku je bila že od rojstva prvega otroka, a se je zelo spreminjala: od poskusov petja, igranja na glasbila, plesa, risanja, izražanja lastnih prošenj in zahval… Vsak večer je bilo kaj drugega, da otrokom ne bi postalo dolgčas. A je bila le večja zmeda, ker niso vedeli, kaj jih čaka. Danes pa vedo, kako molitev poteka, vedo, kdaj molimo in je zato molitev zelo umirjena, brez prepirov, brez tekanja sem in tja. Sedemo na kavč, vsak ima svoje mesto (najmlajši še pri nama v naročju). Vsak večer molitev vodi eden od otrok. Vesela sva, da je tako in upava, da držijo besede svete Matere Terezije, da družina, ki skupaj moli, ostane skupaj.

»Pred spanjem še pokrižava drug drugega.« 

Ob nedeljah in praznikih gremo k sveti maši. Fantje že vsi in, hvala Bogu, še vsi ministrirajo, z dekleti včasih sedimo v isti klopi ali pa ju gledava in poslušava pred oltarjem, ko pojeta. Večina nas gre k maši ob desetih, dva pa ob osmih, zaradi ministriranja in branja beril. Pred leti, ko so bili otroci še majhni, se mi je zdelo nepojmljivo in skoraj nedopustno, da ne bi bili pri isti sveti maši, in ne sedeli v isti klopi (sčasoma smo seveda zasedli kar celo klop). Pozimi nama je bilo toplo, saj sva vedno imela koga v naročju in koga ob strani, da so naju  greli. Danes pa se morava malo bolj obleči. Včasih nisva vedela, kje bova preživela mašo s kakšnim od otrok, zunaj ali pa nam bo uspelo, zdržati do konca. Ko so se otroci dojili, jih ni bilo težko umiriti, kasneje pa nisva pustila, da se sprehajajo, govorijo glasno, jokajo in sva z njimi odšla ven. Zanimivo je bilo, da so vsi želeli priti nazaj v cerkev in potem so navadno bolj umirjeno, še sprejemljivo dočakali konec maše. Prva otroka sta se kdaj pa kdaj uprla, da ne bi šla k maši in bi raje gledala risanke (želja se jima ni uresničila), ostali otroci, pa tega niso poskušali (vsaj ne v tako trmasti obliki). So pa časi v cerkvenem letu, ko je zaporedoma več dni maša in vprašajo, a moramo res iti. Ja. In gredo.

Spet sva sama v klopi, kot pred rojstvi otrok, a na drugačen način. To, da smo sedaj pri maši vsak na svojem koncu, vsak v svoji službi Bogu, mi ni več nepojmljivo, nedopustno, ampak edino pravilno.  Iz najinih naročij so odšli na svoje mesto v cerkvi in v Cerkvi. Tudi če bodo čez čas pri maši (upava, da bodo) na popolnoma drugem koncu Slovenije, sveta, bomo še vedno skupaj. Maša je za naju in upam, da sčasoma tudi otrokom, srečanje z Jezusom, ki nas ima tako rad, da se je ponižal in v podobi kruha pride v naše srce. Bolj blizu ne bi mogel priti.

»Morda bo kdo, ki to bere rekel, pa saj samo molite. Ampak, če je molitev naše dihanje, potem ne smemo nehati moliti, moramo moliti neprenehoma, drugače lahko umremo.«

Bolj kot najine besede, govorijo najini zgledi, ki žal večkrat niso tako zgledni kot bi si želela. A Bog je usmiljen in zmore in želi ljubiti vsakega takšnega kot je. Morda bo kdo, ki to bere rekel, pa saj samo molite. Ampak, če je molitev naše dihanje, potem ne smemo nehati moliti, moramo moliti neprenehoma, drugače lahko umremo.
Bog, prosim te, naj otroci preko naju in ljudi, ki nam jih pošiljaš na pot življenja, občutijo tvojo ljubezen, da bi Te poslušali in delali tako kot ti želiš, saj je to najpomembnejše v življenju.

Melita in Gregor Čušin, starša šestih otrok

Nazaj

2017-11-09T14:46:22+01:0009. 11. 2017|