Eva in Damir Novak

Eva in Damir Novak sta poročena dobrih šest let in sta starša trem čudovitim sinovom: Juriju (5 let), Filipu (3 leta) in Ožbeju (11 mesecev).

Edina pot je najina skupna pot. Ker pa sva si dala obljubo ljubezni, sva dolžna v vsakdanji trud za plan A delati z ljubeznijo.

Eva je romantična dušica. Rada ima nežnost in prijaznost. Rada ima red, urejenost in načrtovanost. Rada si vzame čas za ustvarjanje, kot naprimer kvačkanje in izdelovanje raznih uporabnih stvari ter peko sladic. Rada se druži s prijateljicami, a jih malokrat sama povabi. Rada skrbi za otroke, če pa jih zaupa v varstvo, se pogosto sprašuje … le kaj počnejo zdaj. Ne želi se izpostavljati pozornosti, kar rada pa govori. Sploh zvečer, ko bi možek želel spati. Težko se pripravi skuhati kaj novega, ko pa se tega loti, ji vedno uspe. Rado jo zebe, zato je kamin njen dober prijatelj.

Damir je v velikih stvareh moje nasprotje npr. njemu ni težko stopiti na oder pred množico ljudi in povedati nekaj izvirnega, smešnega ali globokega. Vedno rad kaj norega ušpiči. Pisane nogavice so skoraj njegov zaščitni znak. Ponavadi poje sedmi glas (beri “fuša”), a zna v momentu ugotoviti akorde slišane pesmi. Z otroki rad zakuri ogenj in peče čevapčiče. Odlično tudi kuha, vendar pa za seboj pusti pravi nered. Tudi sicer redoljubnost ni ravno njegova vrlina, a se zaradi mene trudi to spremeniti. Mu pa, tako kot meni, veliko pomeni družina, dobri odnosi.

Poroka je za naju logično nadaljevanje grajenja odnosa. Verjetno se nisva niti v celoti zavedala, kaj pomeni zakon, kaj vse s tem sprejemava.

Zakrament zakona

Poroka je za naju logično nadaljevanje grajenja odnosa. Verjetno se nisva niti v celoti zavedala, kaj pomeni zakon, kaj vse s tem sprejemava. Šele kasneje sva začela bolj doumevati, kaj zakon je. Ko je najin zakon zaplul v razburkane vode, sva začela dojemati, da to ni le logično nadaljevanje neke zgodbe, temveč odločitev. Odločitev, da plana B ni. Da je samo plan A in to je najina dosmrtna obljuba. Edina pot je najina skupna pot. Ker pa sva si dala obljubo ljubezni, sva dolžna v vsakdanji trud za plan A delati z ljubeznijo.

Molitev posameznika, v zakonu, v družini

Eva: Meni je bližje način molitve s svojimi besedami. Skoraj vedno molim zvečer pred spanjem, se pa tudi večkrat čez dan spomnim nanj (v avtu na poti v službo ali domov, med kuhanjem kosila, ko se otrok poškoduje, preizkusa meje, med prijetnimi družinskimi trenutki, med poslušanjem ritmično duhovne glasbe …). Je spontana in traja različno dolgo. Včasih kot zahvaljevanje, slavljenje, drugič je polna prošenj …

Damir: Ponavadi molim na poti v službo. Čeprav sem sam v avtu, molim potiho. Ponavadi želim predvsem Bogu izročiti vse. Vse skrbi, strahove, slabosti, načrte in tudi vse člane naše družine.

Pri molitvi nama je pomembna iskrenost. Pomembno nama je, da sva lahko ranljiva, da lahko razkrijeva vso najino majhnost, ranljivost, grešnost. Molitev je prostor, kjer lahko izraziva svojo nemoč.

Molitev ima mnogo različic

Oblika najine molitve se ni kaj bistveno spremenila od takrat, ko sva bila se par in do sedaj, ko sva poročena. Najraje moliva s svojimi besedami, dodava pa še kakšno molitev po obrazcih. Se je pa spremenila v samem izražanju, saj se je tudi najin odnos z Bogom spremenil.

Preprosto se prepustiva monologom, jamranju in izročanju težav, iskrenim zahvalam, kjerkoli že sva. Z vero, da naju Oče dobro sliši.

Posebnih priprav nimava. Tudi ne moliva skupaj vsak dan, čeprav bi si to želela, sploh Eva. Ko sva pred kakšno pomembno odločitvijo, težavo, preizkušnjo ali ko sva za kaj se posebej hvaležna, moliva bolj pogosto. Ponavadi pa je tako, da ko se uleževa v posteljo, Eva predlaga, da se skupaj zmoliva. Ko sva preveč utrujena, pa se samo pokrižava. Imava željo, da bi molitev prestavila v dnevno sobo, ampak zaenkrat se še nisva dovolj “brcnila v rit” 🙂

Ne bi rekla, da imava ravno kakšne korake molitve. Preprosto se prepustiva monologom, jamranju in izročanju težav, iskrenim zahvalam, kjerkoli že sva. Z vero, da naju Oče dobro sliši.

Pogoji za molitev

Težko je moliti, če si se malo pred tem skregal. Družinsko molitev imamo kljub vsemu, zakonske pa zaenkrat takrat še ne zmoreva. Se samo pokrižava in zaspiva oziroma vsak zase zmoliva.

Pri molitvi pa nama je pomembna iskrenost. Pomembno nama je, da sva lahko ranljiva, da lahko razkrijeva vso najino majhnost, ranljivost, grešnost. Molitev je prostor, kjer lahko izraziva svojo nemoč.

Sprememba v doživljanju svete maše z otrokom?

O, ja 🙂 V prvih mesecih po rojstvu prvega otroka je bil obisk svete maše prav doživet, veliko bolj poglobljen. Speč otrok v vozičku, za katerega si neskončno hvaležen, midva drug ob drugem, skupaj vsi pred Bogom … potem pa se je začelo… čebljanje otroka, nemirno sedenje, jok, ker nisva pustila, da bi se sprehajal po cerkvi … Ko je bil prvi otrok star okoli enega leta, sva za približno dva meseca hodila vsak posebej k maši, saj drugače nisva imela nič od nje. Ampak sva začela pogrešati, da ne hodimo kot družina k maši, zato sva s tem prenehala. Kakšna maša je bila bolj umirjena, druga prav stresna … včasih je šla Eva kar v strahu k maši, kako bo. No, sedaj, ko so stari 5 let, 3 leta in 11 mesecev, sva večino časa lahko “pri stvari”.

Speč otrok v vozičku, za katerega si neskončno hvaležen, midva drug ob drugem, skupaj vsi pred Bogom… potem pa se je začelo… čebljanje otroka, nemirno sedenje, jok, ker nisva pustila, da bi se sprehajal po cerkvi…

Družinska molitev

Imamo navado, da skupaj zmolimo pred obroki, med daljšo vožnjo in zvečer z molitvijo zaključimo dan. Otroka imata zadolžitev, da na mizo v dnevno sobo pripravita svečke in sveto pismo. Molitev po navadi vodi Damir, včasih to vlogo prevzame najstarejši sin, včasih pa ju vprašava, kdo bo vodil kateri del molitve. (Drugi sin prvič ni razumel tega vprašanja in je odgovoril: “Jaz bi vodil kokoške v kletko.”). Na začetku zmolimo Oče naš, Sveti angel, nato vsak pove kakšno zahvalo, prošnjo, preberemo odlomek iz svetega pisma ter prosimo naše zavetnike za priprošnjo. Včasih zapojemo še kakšno pesem ob spremljavi kitare.

Na začetku zmolimo Oče naš, Sveti angel, nato vsak pove kakšno zahvalo, prošnjo, preberemo odlomek iz svetega pisma ter prosimo naše zavetnike za priprošnjo.

Kaj storita, če otrok ne želi moliti, če je nemiren?

Vztrajava pri tem, da se pri molitvi ne igrata in ne “zvirata”. Če se težko umirita ali hecata, jima vedno ponudiva možnost, da gresta v posteljo, ampak te možnosti nista se nikoli izbrala in sta se raje umirila. Imamo pa “pravilo”, da vsak pove vsaj eno zahvalo, saj ju želiva naučiti, da so posamezni dogodki dar. Želiva, da ozavestita, kaj vse lepega se jima je zgodilo čez dan. Drugi sin jih že od začetka našteva kot po tekočem traku, prvi sin pa je sprva imel težave, da je našel eno, sedaj pa jih našteje tudi več. Včasih se zgodi, da je kdo od njiju pri molitvi tiho. Takrat ju le spodbudiva h glasni molitvi, ju pa ne siliva.

Družinska molitev je v začetku potekala drugače in jo spreminjava glede na starost otrok. Zaenkrat imava tako, ko bodo starejši, bova pa še videla. Vsekakor pa jo bomo ohranili.

Misliva, da je najpomembneje, da vidijo, kako vero prakticirava v vsakdanjem življenju. Ker otroci, kot vse že prej naštete stvari, prevzamejo tudi vero.

Velikokrat opaziva, da otroci počnejo podobne stvari kot midva. Uporabljajo iste fraze, se odzivajo enako oz. podobno kot midva. Misliva, da je najpomembneje, da vidijo, kako vero prakticirava v vsakdanjem življenju. Ker otroci, kot vse že prej naštete stvari, prevzamejo tudi vero. Poleg tega pa se odzoveva na vsako otroško vprašanje. Če naju otrok vpraša nekaj o Jezusu, Cerkvi, veri, mu poskušava razložiti kolikor se le da, pa če je se tako težko.

 Eva in Damir Novak

Nazaj

2019-11-07T12:52:13+01:0022. 11. 2018|