Škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je dolga leta deloval kot škof v Skopsko-prizrenski škofiji, je umrl v Ljubljani 3. februarja leta 1939. Od leta 2010 je grob častitljivega božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Letos bo glavna slovesnost v omenjeni cerkvi v nedeljo 1. februarja; na slovesnost se bomo pripravljali v duhu škofa Gnidovca, z molitvijo pred Najsvetejšim, saj je svetniški škof veliko molil, zlasti pred Najsvetejšim. Geslo letošnjega dneva: »Janez Frančišek Gnidovec – škof za družine.«

Petek, 30. januarja, od 16.00 – 17.30 tiha molitev pred Najsvetejšim, od 17.30 – 18.30 skupna molitev za družine, ob 18.30 sv. maša;

Sobota, 31. januarja, od 17.30 – 18.30 molitev pred Najsvetejšim za Bogu posvečene osebe, ob 18.30 sv. maša;

Nedelja, 1. februarja, od 16.00 – 16.45 ljudska spevoigra SLOVENSKI BOŽIČ, ki jo bo izvajal mešani pevski zbor iz župnije Sv. Jakob ob Savi.

Ob 16.45 litanije Srca Jezusovega in blagoslov z Najsvetejšim. 

Ob 17.00 slovesna sv. maša, ki jo bo ob somaševanju duhovnikov daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore.

Lojze Gajšek CM

 

Življenjepis Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca

Janez Gnidovec se je rodil 23. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Bil je tretji otrok očeta Jožefa in matere Jožefe, rojene Pust. Že v domači družini je dobil zgled žive vere. Prvi razred ljudske šole je obiskoval v domačem Ajdovcu, nadaljeval pa jo je v Novem mestu, kjer je od leta 1884 do 1892 obiskoval še frančiškansko gimnazijo. Bil je zelo nadarjen za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Že kot gimnazijec je bil znan kot molivec pred Najsvetejšim. Že takrat se je pokazala značilna poteza njegove osebnosti, da je bil strog do sebe, a blag in človeško topel do svojih bližnjih.

Po maturi je brez oklevanja vstopil v ljubljansko bogoslovje. V mašnika je bil posvečen 23. julija 1896. Tri leta je bil kaplan v Idriji in zatem dve leti v Vipavi. V Idriji se je srečal s socialno bedo rudarjev in jim je pomagal, kjer je mogel. Gojil je nesebično ljubezen do bolnikov in na vseh svojih dušnopastirskih postojankah skrbel za duhovni dvig župljanov.

Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, ker je potreboval izobražene profesorje za nastajajočo gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Na Dunaju je leta 1904 diplomiral iz klasičnega jezikoslovja in doktoriral iz filozofije.

Ob odprtju Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, jeseni leta 1905, je bil dr. Janez Gnidovec imenovan za njenega ravnatelja. Bil je uspešen profesor, mentor dijakom in odločen ravnatelj. V vihri prve svetovne vojne in vojaške zasedbe gimnazije mu je uspelo obdržati reden pouk. Med vojaki ranjenci, ki so bili nastanjeni v poslopju, se je naučil romunščine in madžarščine.

Leta 1919 je odstopil kot ravnatelj in s škofovim dovoljenjem vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Pri lazaristih je videl uresničitev karitativnega dela in duhovne poglobitve. Imenovan je bil za ravnatelja semenišča v Grobljah. Papež Pij XI. ga je 29. oktobra 1924 imenoval za škofa v Skopju (sprva je bil sedež v Prizrenu), kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: »Vsem sem postal vse«, za svojega vzornika pa svetega Frančiška Saleškega, zato se je poslej vedno podpisoval »Janez Frančišek«.

Njegov škofovski položaj je bil zelo izpostavljen. Nagovoril je Albance v njihovem jeziku, kar Beogradu ni bilo prav. V socialnem in dušno-pastirskem delu je bil kot škof vedno med dvema ognjema med pritiski oblasti v Beogradu in propagando albanskih voditeljev.

Stanje v škofiji je v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem, obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva. Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Posebnost škofa Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, pri čemer ga je vodila gorečnost za duše. Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja.

V Skopju je zgradil zavetišče za najbolj zapuščene otroke. Makedonci, pravoslavni in muslimani so ob opazovanju Gnidovčeve ljubezni do revežev in njegove pobožnosti že takrat govorili, da je njegovo življenje svetniško. Bil je blizu oddaljenim in ubogim in je tako živel edinost s pravoslavnimi in muslimani.

Težke razmere in različni pritiski so oslabili njegove moči. Tako je na praznik svetih treh kraljev leta 1939 prišel v sanatorij Leonišče na Zaloški cesti v Ljubljano. Tam je umrl 3. februarja1939 inbil 6. februarja pokopan pri Sv. Križu na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi. Sedaj čaka vstajenja v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru.

Povzeto po Letopisu škofije Novo mesto (2011)

Molitev za beatifikacijo
Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži,
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.