Zakonca Nzobandora po Dublinu

Med slovensko delegacijo na svetovnem srečanju družin v Dublinu sta bila tudi zakonca Katarina in Marko Nzobandora. Zanimalo nas je, kako sta kot zakonca in kot starša doživela doživela to petdnevno dogajanje, saj sta s seboj vzela tudi vse tri otroke.

Kako ste se kot družina vključili v to petdnevno dogajanje. Kako so to srečanje doživeli vajini otroci?

Prve tri dni je potekal pastoralni kongres, kjer se je hkrati zvrstilo 7-8 predavanj za odrasle in posebej program za otroke. Ta program smo dnevno obiskovala skupaj z otroki, občasno pa je kdo od naju tudi obiskal predavanja za odrasle. Program za otroke je bil odličen, poln pesmi, igre, plesa pa tudi kateheze, primerne otrokom. Starši smo dobili vprašanja, ki so se nanašala na vero, smrt, dobra dela itd. To so vprašanja, ki se jih včasih ne upamo dotakniti, je pa nujno da z otroki o njih govorimo. Ta vprašanja smo zastavli otrokom in oni so odgovarjali s svojimi besedami. Poleg vprašanj so bili tudi odgovori, ki so pričevali o resnici, a v preprostem jeziku, da so otroci lahko razumeli. Otroci so v teh pogovorih uživali. Dobili smo tudi izvod sveže izdanega YouCat for Kids (katekizem za otroke), ki je narejen prav na tak način – vprašanja in odgovori in je namenjen, da se starši, ki smo prvi, ki otrokom posredujemo vero, z otroki pogovarjamo. Posredujemo pa jo ne tako, da govorimo o moralnih normah, ampak da jim govorimo o Jezusu in o Božjih dotikih v našem življenju.

 

Kaj vaju je kot zakonca in starša najbolj nagovorilo? Je bilo to kakšno predavanje, delavnica, nedeljska sv. maša, kakšno drugo doživetje ali izkušnja?

Zelo naju je nagovorilo konkretno krščansko življenje Ircev. Predavanja so lepa, a ko doživiš, da ljudje v milijonskem mestu pomagajo drug drugemu, da najprej postavijo drugega na prvo mesto in ne gledajo le na lastno udobje, je to res močno pričevanje.

Močan vtis je na naju naredilo spoznanje, koliko raznih skupnosti, organizacij in pobud obstaja, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi vidiki zakonskega in družinskega življenja, od spremljanja zaročencev preko priprave na zakon, spodbujanja družin v njihovem vsakodnevnem življenju, pri vzgoji otrok, krepitvi odnosa z Bogom in med člani družine, do podpore zakoncem in družinam, ki se znajdejo v najrazličnejših preizkušnjah.

 

Kako bi na kratko strnili vtise svetovnega srečanja družin v Dublinu? Kakšno sporočilo prinaša našim družinam in Slovenski Cerkvi?

Papežev poziv oz. želja, da bi bil “Evangelij družine-veselje za svet”, je res odzvanjal skozi celotno dogajanje. Predvsem pa v odnosu vseh, ki so bili vključeni: od (številnih) prostovoljcev na samem prizorišču, redarjev, policistov, voznikov avtobusov v mestu, udeležencev, predavateljev, pričevalcev, razstavljalcev, ki so imeli neskončno potrpljenje in dobro voljo do prisotnih otrok. Tudi pri obhajanju svetih maš, je bilo kljub množičnosti, res mogoče čutiti oseben in prisrčen odnos kardinalov, nadškofov  in drugih duhovnikov, da smo lahko občutili veliko pozornost in ljubezen s strani cerkve do družin. Družina je bila postavljena v središče  tako cerkve kot cele družbe kot vir življenja, veselja, kot prenašalka vere in vseh vrednot, iz česar lahko izhajajo pokončni, odgovorni pa tudi sočutni in dobrohotni ljudje in vsi duhovni poklici, ki jih še kako potrebujemo. Tudi v Slovenski cerkvi obstaja veliko dobrih spodbud, sodelovanja in podpore družinam in zakoncem, kar je zagotovilo za prihodnost. Družine so veliko bogastvo pa tudi odgovornost cerkve in celotne skupnosti, saj, kot je poudaril eden od kardinalov, potrebno je, da:” Družina postane bolj cerkev in cerkev bolj družina.”

 

Luka Mavrič

 

 

2018-10-02T11:25:29+01:0030. 08. 2018|