Vsi termini priprave na krščanski zakon v letu 2017 so zbrani v zgibanki: zlozenka-pnz-2017

Za leto 2018 pa tukaj: Zloženka PNZ 2017_18

INFORMACIJE O BLIŽNJI PRIPRAVI  NA KRŠČANSKI ZAKON v ljubljanski nadškofiji

Živimo v času in prostoru, ki sklepanju zakonskih zvez ni naklonjen. Povsod po zahodnem svetu narašča število neporočenih parov. Razlogi, zakaj je tako, so objektivni in subjektivni. Iz podatkov (obvezne) priprave na cerkveno poroko v Sloveniji je razvidno, da manjši delež parov pred poroko še ne živi skupaj ali le občasno; narašča pa število takih, ki že živijo kot poročeni, a so sklenili, da se tudi zares poročijo.

Priprava na zakrament zakona, na zakonsko in družinsko življenje je izrednega pomena za blagor Cerkve. Zakrament svetega zakona ima dejansko velik pomen za celotno krščansko občestvo, v prvi vrsti za sama zakonca. Njuna odločitev je takšne narave, da ne sme biti podvržena improvizaciji ali prenagljeni izbiri. Nekdaj je priprava na zakon lahko računala na podporo družbe, ki je priznavala  vrednote in dobrine zakona. Na splošno so bile zelo redke ločitve zakoncev in neuspeli zakoni. Danes smo priča drugačnim trendom; poleg ločitev in razvez se jih  za poroko odloča vse manj. Ozračje sekularizacije je zajelo posebej mlado generacijo; naraščajo izvenzakonske skupnosti, nekateri pari se vendarle poročijo šele po več letih skupnega življenja.

“Cerkev razvija programe priprave na zakon, da bi dejavno podpirala nastajanje in zorenje uspelih  zakonov” (OD,66 , Apostolska spodbuda o družini).

 

POROKA JE VEČ KOT OBRED

Papež Benedikt XVI. je v nagovoru Rimski roti (2011)zahteval  temeljito pravno- pastoralno pripravo na sklenitev zakona. Poudaril je neločljivo povezanost med pravom in pastoralnim delovanjem. Zavrnil je mišljenje nelaterih, da sta si pravo in pastorala nasprotna. Neločljiva povezanost med pravom in pastoralo izhaja njunega skupnega cilja, ki je “zveličanje duš”, ta mora biti v Cerkvi  vedno najvišji zakon (kan. 1752).

Pastoralna dejavnost priprave na sklenitev zakona je povezana tudi s pravnimi postopki o ničnosti zakona oziroma neveljavnosti sklenitve cerkvenega zakona. Priprava na zakon je zato izrednega pomena, vendar ne sme zanemarjati pravnih vprašanj oz. pravnih razsežnosti priprave na zakon in na sklenitev cerkvenega zakona, češ, da zaročence zanima vse drugo kot pa pravni problemi, s katerimi se ukvarjajo za to pristojni ljudje in ustanove.

Pred sklenitvijo zakona je treba “ugotoviti, da veljavni in dopustni sklenitvi nič ne nasprotuje” (kan. 1066). K tej ugotovitvi veliko pripomorejo oklici in druge poizvedbe pred poroko o morebitnih zakonskih zadržkih (kan. 1067) in posebni tečaji za zaročence. Vse te in druge oblike je treba vzeti resno in odgovorno. Ne gre zgolj za formalnost.

Kadar se ne upoštevajo pravni predpisi, ki urejujejo pripravo na zakon in njegovo sklenitev, se dela škoda tudi zakonski pastorali. Zakonska in družinska pastorala morata najti dinamično ravnovesje s cerkvenim pravom, da bosta obrodili zaželjene sadove.

Pravica  zaročencev, da sklenejo zakon, vsebuje tudi namen, da sklenejo resnični krščanski zakon v skladu z  njegovo naravo in nameni, ne pa, da bi imeli pred očmi samo lep  cerkveni obred (ceremonijo). Ta pravica zaročencev pa ni kršena v primeru, ko zaročenca v želji po sklenitvi cerkvenega zakona nimata osnovnih osebnostih, verskih in pravnih pogojev, s katerimi sprejemata dolžnosti in pravice zakonske zveze.

V pastorali je treba vso pozornost posvetiti pripravi  na sklenitev zakona, saj pomeni trden zakon, v katerem je utemeljena družina, veliko dobrino za Cerkev in družbo, razpad zakona pa je rana na človeškem sožitju.

Ta priprava, daljna, bližnja in neposredna (kan. 1063) mora vsebovati poleg pravnega vidika zakona tudi njegove bistvene razsežnosti, kot sta enost in nerazveznost, naravnanost zakona na blagor zakoncev, roditev in vzgojo otrok ter zakramentalnost zakonske zveze med krščenima.

Z zaročencema se potrebno pogovoriti odkrito, iskreno in spoštljivo o vseh teh vprašanjih in odgovorno narediti poročni zapisnik. In sicer tako, da se duhovnik ločeno pogovori z vsakim zaročencem posebej in z vsakim posebej naredi poročni zapisnik(!). Z dobro prezakonsko pastoralo se lahko preprečijo primeri ničnosti zakona in pa zmotno prepričanje, da je zakon  ničen iz preprostega razloga, ker je pač razpadel.

Tudi nepremišljene odločitve  zakoncev v času trajanja zakona ne vplivajo na ničnost zakona. V pravnem postopku za ničnost zakona zaradi izključitve bistvenih sestavnih delov zakona (blagor zakoncev, roditev otrok, zvestoba, zakramentalnost – ka. 1101,2) je potrebno, da sodbe cerkvenih sodišč izražajo resnico o zakonu.

Izogibati se je treba temu, da bi preproste pomanjkljivosti zakoncev pomenile že nesposobnost za zakonsko privolitev.  Izključitev bistvenih lastnosti zakona pride v poštev samo takrat, ko gre pri tej izključitvi za pozitivno dejanje volje zaročenca. (Članek p. Viktorja Papeža, v Cerkev v sedanjem svetu, 2011).

Po daru ljubezni in življenja  postanejo zakonci  Stvarnikovi sodelavci. Biti zakonec je  svojevrstno poslanstvo: za pričevanje v zvestobi dani obljubi zakoncu in Bogu, medsebojnemu spoštovanju in pomoči,  odprtosti življenju (otrok je dar) . Pripravo na zakon je mogoče opredeliti kot pot vere, ki se ne sklene z obhajanjem poroke, temveč se nadaljuje v celotnem življenju družine. V pripravi na zakon razlikujemo tri glavne čase ali stopnje: daljno, bližnjo in neposredno pripravo.

Iz cerkvenih dokumentov, priporočil ter dosedanjih domačih in tujih izkušenj povzemamo nekaj smernic, ki so stalnica pastoralnih prizadevanj med pripravami na na zakon. Glavne smernice so tako “obvezne” za vse oblike priprav. Glej Priročnik Priprave na krščanski zakon!