Na tisto prvo veliko noč pa ni bilo tako. Ko je na veliki petek »prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure« (Mr 15,33). To ni bila tema sončnega mrka ali umiranja večera v noči; torej tema, ki očem odvzame svetlobo. Ne, to je bila tema Božje agonije, ko smo ljudje edinorojenega Božjega Sina pribili na križ, da bi ne vznemirjal ustaljenega reda in motil vzpostavljenih odnosov v družbi. Ta tema je bila drugačna; ni se ustavila na vekah, ampak je šla v globino, segla je do srca – zmračilo in stemnilo se je v srcih. In zato so se množice, ki so bile na Kalvariji, »in so videle, kar se je zgodilo, nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,48).

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin rekel, da je mati vseh vigilij, to se pravi, da je bdenje vseh bdenj. V našo stolnico smo sledili velikonočni sveči, ki prestavlja Kristusa. Obred smo začeli zunaj, pod milim nebom, kjer smo blagoslovili velikonočni ogenj. Na ta način smo v nekem smislu podoživeli začetek stvarjenja, ko je Bog Stvarnik v pustost in praznino zemlje, v temo, ki se je razprostirala nad vodami, izgovoril prvo besedo stvarjenja: „Bodi svetloba!“ In Bog je videl, da je svetloba dobra.

Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob naših grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. 

Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vem želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami, in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.